Kaj pogrešam

Res se vidi, da že dolgo nisem takole samevala. Na nek način se zabavam nad občutki, ki zame niso vsakdanji, nekateri pa z njimi živijo. Lahko, da sanjarijo, kako bi bilo fino imeti nekoga ob sebi ali pa se preprosto potolažijo, da jim je tako lepše in tudi lažje.
Pravzaprav se nočem pritoževati. Ta teden je očitno tak, da tudi otroci funkcionirajo brez večjih pretresov in mi zares ni nič hudega. Pogrešam pa vseeno nekaj 'malenkosti' brez katerih ne bi želela biti vse življenje.
Najbolj?

• To, da se nekdo zares zanima zame. Da nekomu lahko povem o čem razmišljam, kaj se mi dogaja, kaj berem...Tudi najbolj butaste stvari in ob enem vem, da se mi ne bo smejal ali se delal norca. Moje ideje in pogledi na življenje lahko marsikoga spravijo v brezup. G.A. pa je že vsega hudega navajen, strokovno bi rekli temu, da je 'dobro prilagojen':-).
• Naslednja stvar, ki jo pogrešam je - na pol spraznjen pomivalni stroj. :-) Velikokrat, ko odprem pomivalca, je ptrebno investirati nekaj minut v to, da ugotovim ali ni morda to že trikrat oprano.
• Pogrešam, da me nihče ne 'opomni', da bi morda bilo dobro pomesti. Čeprav vestno opravljamo to dolžnost.
• Avto je že nekaj dni parkiran naprej in nikogar to ne moti.
• Perilo, ki ga vedno pere G.A. noče samo poskakati v pralni stroj. (Moram se pohvaliti, da še nisem 'sfarbala' nobene 'žehte';-)).
• Piva človek ne more piti brez dobre družbe.
• Nihče me ne pogreša - še sosed M., ki je naredil izpit in bo naredil samo še korak pa bo v višjem letniku, bo ta korak opravil direkt iz postelje.
• NAJBOLJ od vsega pa pogrešam štengce!
• In rada bi se naspala. To sicer nima nobene veze s prisotnostjo določenih oseb. Z mojim spanjem je tako, da že, ko nimam prav popolnoma nič več za razmišljati, ko že stotič obnovim celo Vilo Čira - Čara, premeljem vse opcije, kaj bodo najini otroci, ko bodo veliki, preštejem vse ovce na planetu... - nato pa še vedno, s prazno glavo, čakam, da me bo zmanjkalo. Pa nič... Vsled te krutosti, smo danes prav pošteno zaspali. Po običajnem vrstnem redu, sem se vsa iz sebe, napol v pižami peljala proti šoli, prilagajala urnike, spreminjala vrstni red prioritet in se jezila sama nase. Končalo se je vse tako kot je treba in na vrsti je nova noč. Bomo videli, kaj bo prinesla.