Blog - my (l)on(e)ly friend

Zgodaj zjutraj je priletel sms, preko katerega sem zvedela, da danes začnem svoj delovni dan šele ob 12h. Kul. Spala bom do nezavessti. Otroke je seveda treba peljati v šolo. Moja odločitev o nadaljnem spanju je bila tako čvrsta, da sem se oblekla kar čez pižamo (tega nikar ne govorte okoli, itak me bodo enkrat ustavl policaji, ko se furam pozimi in poleti v copatih brez nogavic, pižamnih hlačah, gor pa kr neki, da o moji čudoviti frizuri sploh ne govorimo!).

Potem pa se vrnem in me pričaka -

Tole!

Stisne me v prsih, pogledi v tej kosmati glavi pa se vrstijo popolnoma do sociale. Jasno je, da eden pritisne na gumb sočutja, drugi na občutke krivde, tretji na srce in že v absolutni opravi, obleka, superge... šibava proti Tunjicam. Sprva gre težko, potem me očara jutro, jesen, ki prihaja, na poti se nama je pridružila kopica ščenet s Podgorja... Tihota. Božanska tihota.
Fotka je žal ostala doma. Danes bi bilo kaj za poslikati.