Hrepenenje

Sem popolnoma navadna zemljanka in zato, kljub temu, da imam vse, mislim, da imam skoraj vse. Hrepenim po tem, da bi se zgodil dan, ko bodo vsi štirje otroci toliko zdravi, da bodo šli v šolo. Hrepenim po miru, po samoti, po času brez vprašanj, ki zahtevajo več ali manj smiselne odgovore. Hrepenim po času, ki ne bo od mene pričakoval. Po času od katerega bom jaz pričakovala. Kaj?
Jaz neskončno miroljubno bitje, bi z orgazmičnim užitkom mučila besedo MORAM. Zato potrebujem malo primitivnega orožja, kot sta alkoholc , vžigalice in skodelico vode. Mučenje bi izvedla z neskončno močjo roke. Najprej bi ji odvzela moč (tej kruti besedi MORAM). Potrgala bi ji stran oba M-ja. Ko bi se izmučena valjala v kotu papirja, bi vzela en debel alkoholc in bi po njima nekontrolirano čečkala, delala krace, jima kazala pol twixa, dokler nebi alkoholca utrujena crknila. M-ja pa bi se še vedno trudila preživeti in bi prežala kot dve podivjani svinji iz ozadja. Nato bi s ciničnim nasmehom zanetila vžigalico. Moj obraz se reži od neskončnega užitka! Naredila bi resk in počasi približala smrtonosni ogenj. Opazovala bi, kako od alkohola pijana M-ja, s strahom drevenita in se maličita. Prepozno! Ogenj je pogoltnil z alkoholom namočen papir (naredilo je le še 'flaf') in od tiste grozne besedice bi ostal le še ORA. Nato bi plamene pogasila v 'šalci' vode.
ORA mora še malo živeti, ker še nisem zadovoljila svojih sadističnih nagnenj.
O bi spremenila v U. Pred sabo imam to čudovito osovraženo skropucalo, ki mi meri čas. URA! Prav počasi se lotim U-ja, po enakem postopku ga spremenim v smrdeči dim. Oh!
RA. Kaj naj s tem? Naj pustim živeti? Raje ne. Kaj, če se od nekje znajdejo tisti izgubljeni M in O?
RA - žal mi je, uničenje mora biti dokončno. Dodala ti bom J.

RAJ! Ko misli tečejo v neskončnost, ko želja nadomesti prisilo, ko se počutiš ustvarjalnega, ko nekaj narediš samo zase in iz sebe in s tem polepšaš svet.

Hrepenim, da bi se, le za hipec, tukaj ustavil RAJ!


(Zdaj ga znam ustvariti:-))

Poza

Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do sto.
Nič.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do petsto.
NIČ.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do šetstošetinšedeset.
nič.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do tisoč.
še vedno nič.

"Ma klinc", si rečem, se obrnem, porinem obraz v vzglavnik in zaspim, preden preštejem do pet!

Zadnje čase se učim spati na hrbtu. Razlogov za tako kruto učenje imam kar nekaj. Jasno, da verjamem, da so razlogi za tovrstno početje smiselni, ker drugače tega ne bi počela.
Na trebuhu spim že od rojstva. Po mojem sem padla na trebuh, ko sem se rodila in od takrat je bila zame to edina udobna poza. Zdaj pa je žal prišel čas, ko verjamem, da je pozo treba spremeniti.

Razlogov je seveda več, ker se za enega verjetno ne bi trudila.

• Če spim na trebuhu imam obraz porinjen v vzglavnik. Lahko si predstavljam tisto zmaličeno faco, ki jo moj vzglavnik gleda vso noč. Vsled tega, se moram zjutraj na poseben način pripraviti, da se pogledam v ogledalo. V faco izgledam približno tako, kot da mi je spustila. (Kot zračnica, saj razumete). Torej bi morala imeti nekje za ušesom ventilček, da bi lahko na hitro rešila problem. Za odpravljanje zmečkanosti potrebujem mrzlo vodo, dve uri budnega stanja, kavo in če sem dobre volje gre hitrje. (Od tod verjetno prepričanje moje okolice 'L. je pa zmeraj dobre volje'.) Verjetno je stvar hujša tudi za to, ker tudi hujšam že od rojstva. In moja uboga koža je verjetno zmedena od vsega krčenja in raztegovanja.
• Naslednji razlog je moj vrat. Če spim na trebuhu, ne vem sicer, kaj počnem z glavo ponoči, vendar se velikokrat zjutraj zbudim v zelo razstavljenem in zaskočenem stanju. Ne vem kaj počnem, ampak občutek imam, kot bi glavo hotela poriniti nakam pod perut. Na varno. Ajme, upam, da ne sodim med tista pametna pernata bitja. Kakorkoli že, glave nekaj časa ne morem premikati niti za milimeter, zdi se mi, da imam v vratu potrgane vse žile in živce, kot, da se moja uboga glavica valja po postelji sama zase. Imam neko skrivno upanje, da bo ležanje na hrbtu obvarovalo moj miselni trezor in ga ohranilo na svojem mestu.
• Tretji razlog pa je iz varčnosti. Kaj neki privarčujem s spanjem na hrbtu? Tisti, ki ste nagnjeni k šparanju ste zdele verjetno vsi iz sebe. Za novo leto sem dobila likalnik. Pa ne tisti za likanje cunj! Likalnik, ki pegla kožne gube. To je ena micena tubica v kateri se skriva ena žametna prozorna tekočinca. Z njo se moram namazati po mojih štiridesetletnih režah in baje bodo nekoč zginile. Moram reči, da imam občutek, da zadeva res deluje v smislu likalnika. No ja, in kaj šparam. Če bi ležala na trebuhu, bi čudežni likalnik zlezel v 'povšter' namesto v mojo kožo. Za zlikanost ga bom porabila manj, če ležim na hrbtu in ga namenim samo moji koži ;-).

Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do milijon.

To - rek

Kaj nam bo prinesel to - rek. Nam bo prinesel TO! ali rek?

Šalovci

A veste, kje je to?

Greš na konec sveta, skozi Dankovce, mimo gostilne Pri Marjetki, nato levo in spet naravnost....do naslednjega konca sveta. Pomislite - tam imajo šolo in tja sva šla z G.A. predavat.
Pot je tako dolga, da se vmes lahko nekajkrat skregaš in spet pobotaš. Ko vse to opraviš, si neskončno utrujen in lačen!

Edina zanimivost, ki jo vidiš na tej poti je ogromno zelenih hiš z zelenimi strehami. (Zelena fasada, drugače zelene špalete - obrobe okoli oken in spet drugače zelena streha, na zelenem travniku). Skrb, da bodo vse to požrle krave, je upravičena.
Posebnost - lesena hiša s svetlomodro, florescentno streho. Hudo grozn! Sem mislila, da je nekdo odtrgal list s pobarvanke kakega štiriletnika in ga nalimal na tisto parcelo. Pa ni res. Hiša je bila 'čist ta zaresna'.

Zakaj se veliko reči ne (do)konča?

Ker so tako lepe in bi bilo grozno, če bi se končale. Pogrešali bi jih. Brezje nad Kamnikom. Kraj poslan od Boga. Slikano v sredo popoldan. Moji najlepši trenutki v tem tednu. Ni besed.

Bili smo trije :-)

In, ker jih kupimo v Obiju. Tale hiška, ki bo morda nekoč dokončana, zdaj stoji na vrtu. Manjkala je natanko ena dilca. Ne se smejat. To nam predstavlja velik problem. Ker nismo mizarji, ker se nam takšni kosi ne potikajo pod nogami, ker.... smo jo ravno zato, da ne bi imeli težav, kupili v štacuni!!!! Torej nikar v OBI! Hiška brez navodil, ki ima priloženi dve toni žebljev, ki jih je GoYa pridno raznosila po vrtu in brez ene dilce na strehi, tako, da je ne moremo (do)končati! No G.A. in I. sta staknila svoje možganske kapacitete in jo postavila .

Skoraj do konca!

Ko bomo našli dilco, jo samo še pobarvamo. Bravo G.A. in I.!

Napovedi

Danes zjutraj sem se jako dobro razpoložena peljala z Radomelj proti domu in poslušala radio. Glej ga zlomka - najprej bio vreme, nato je še mojster Dany dodal svoj piskerček 'dobrih vizij'.
Če si malo labilen, pustiš, da ti tako v treh, štirih stavkih frderbajo dan. Bio vreme je bilo nekako tako, da bo dan za en k., da ne bomo pretirano produktivni in delavni. Upam, do so se tisti, ki so bili namenjeni v službo, kar takoj obrnili in šli nazaj v posteljo. Ob taki lepi napovedi pa res ne gre iti v službo. Če drugega ne, ni fer do šefa. Da bi mu kar tako odžirali denar? Evre? Lepo je biti pošten.
Mojster Dany je potem še dodal, da tako neugodnega dneva pa še ne! Fizično počutje sicer ne bo ogroženo, kar se pa dela tiče bo šlo vse narobe in Bog ne daj imeti opravka z denarjem. A naj potem delam kar zastonj, da si ne pokvarim dneva? Samo še en razlog več, da 'kidaš na ljevo' nazaj pod kovter.

O ne, ne bojo me! Lepo sem se lotila dela. Bila sem jako produktivna in tudi boli me nič. Nihče me (do tega trenutka) še ni oskubil. Iz tega sklepam, da sem verjetno z drugega planeta, ker tele zvezdice name ne vplivajo. Geslo: DON'T BELIEVE!