Večer

Vsled prejšnjega posta, vam je verjetno jasno, da glih dons nočem bit sama. Wiskija ni, tako, da je Vezalov žur prestavljen, do naslednjega trenutka. Prvega, ko bo prisoten wiski. Madona ne vem, zakaj ne pride, če ga tako kličem. Pa ne kar katerikoli. Mora bit TUALAMORE DEW. A bo kar čakal na polici, dokler ne pridem s štirimi jurji? Če ne bom pohitela, bom še € rabla. Bog ve kolk? Itak, ker nočem bit sama - sem! sama. Če se ozrem levo in desno od mene je lesena klop. Jasno, da sem bolestno pospravljala, tako, da mi ne dela družbe niti kakšna usrana cunja. Pred mano visi dell in me nagovarja naj pišem. Za hrbtom-dolgočasen bel zid. Kako pisano, a ne? TV me niti slučajno ne mika.
Zato sem prej peljala Goyo na sprehod. Imam psa, ki noče srat, če ga kdo gleda. Velik je ogromno. Potem se skrije za travno bilko (med tem verjame, da se ga ne vidi), hecno usloči hrbet in izboči oči ter opravlja svojo nevidno potrebo.
Ponoči hodim na pasje sprehode z mobitelom in naglavno svetilko. Od kar me je požrla črna luknja, si ne drznem lutati brez te opreme. Ampak zdaj je mraz. To pomeni - če začnem pri nogah: Debeli štumfi, žametke, spodnja majica (imam tisto srečo, da lahko navesim nase tri tone cunj in se mi še vedno sluti popek:-)), še ena majica, pulover, bunda, trak za uboge uhlje, naglavna svetilka, rokavice, pasji povodec in pes. Sem luštna, a ne? Če me slučajno kdo sreča, naredi en velik ovinek okoli mene. Ampak, jaz danes nočem bit sama. Kul, saj mam psa. Ravnokar je besno zanorel mobi in G.A. milo prosi naj pridem ponj. Že drvim. Samo še pulover, bundo, trak, rokavice...grrr I hejt zima! Čez ene tri ure bom mogoče že v Mengšu.