Zavedanje

Za sabo imam(o) naporen in žalosten teden. Srečala sem se s popolnoma novimi občutji, ki so zamajala moje doživljanje sveta in ki jih ne moreš srečati drugače, kot kadar doživiš nekaj dokončnega. Moje zavedanje do sveta se je poglobilo. Občutju, da vse enkrat počneš prvič, se je zelo intenzivno pridružilo še občutje, da enkrat vse počneš tudi zadnjič.
Zadnjič nekoga pogledaš v oči in enkrat se te oči zadnjič odzovejo. Zadnjič se z nekom pogovarjaš, zadnjič se ga dotakneš, zadnjič primeš roko, ki se enkrat zadnjič odzove... Zadnjič sediš z njim za mizo...Vsi ti dogodki ostanejo globok in dragocen spomin. Tako dragocen, da se mi zdaj zdi še bolj pomembno, da se zavedam vsakega trenutka, ki ga živim, da vsak trenutek želim posrkati globoko vase. Boleče izkušnje, ki jih vedno potiskamo stran, ki si jih ne želimo v bližini - pridejo. In kadar nas ujamejo nepripravljene, še bolj bolijo. Nagnjeni smo k načrtovanju - potem pa, kot strela z neba spoznamo, da ima vso moč in čas v rokah Življenje. Ko ni več življenja, se čas ustavi. Obstanemo na mestu, ne vemo ne kam, ne kako. Nič ni več pomembno. In, ker nečasa nismo opravili, se svet ni sesul. Vse čaka. In najtežje se bo spet prilagoditi vsakdanjosti. Kaj je pomembnejše? Da si z nekom? Da si ob nekom? Ali morda, da postoriš vse kar Moraš? Se da to izmeriti? Ne! Merimo čas, merimo, temperaturo, merimo težo, merimo denar... Veliko stvari merimo. Ali pa je vse samo utvara. Vrednot, kot so ljubezen, navezanost, dobrota... se ne da izmeriti. Prav tako se ne da izmeriti strahu, bolečine in osamljensti.
Tukaj ostane samo še upanje, da ni vsega konec v enem pičlem trenutku.