Spomini

Lahko bi rekla: 'Živ dolgčas teli prazniki.' Nobenih mailov, nobenih komentarjev, nič novega... Pa vendar...
Z G.A. sva pleskala mojo (najino) delovno sobo. Prekrila sva vse zgodbe, izgnala vse energije, zbrisala vso zbledelo nesnago, ki jo je prahec za prahcem zaznamovala zgodovina časa. Zdaj je čista, kot nepopisan list in čaka novih ljudi, novih zgodb, novih bolečin... Med čiščenjem sem v predalih našla tudi ogromno moje zgodovine. Stare zapiske s predavanj, pisma, zvezke polne mojih zapisov... Kaj naj obdržim, kaj zavržem? Vedno zagovarjam dejstvo, da vse nosimo v sebi, ko pa bi morala kaj vreči stran, se tisto trga od mene, da boli. Ko sem takole brskala po svoji preteklosti, sem videla, da mi je lepo. Pravzaprav zelo lepo. Pisma od mojih otrok, čestitke, sporočilca... prisrčna, radostna... Pravzaprav imam srečo, velikokrat mi povejo, kako radi me imajo. Pisma in sporočilca G.A., ta so tako... dobila bi vsak dan enega. Pisma moje N. - ob teh vedno jokam. Zakaj - najdlje me pozna, vedno najde bistvo. Moja velika opora si N. Našla sem tudi sporočilo, ki mi ga je nekega septembra napisala prijateljica M. S škarjami za rezanje piščanca sva rabutali sončnice. Tega večera ne bom pozabila in tudi pisma, ki je nastalo potem ne. Hvala ti M. Tudi danes si mi polepšala dan. Vesela sem, da si vedno blizu. Vse je odromalo v Magic box. Ko bom stara, se bom kratkočasila, ali pa bom ugibala, kdo neki je to pisal?!
Rezultat tega čiščenja je, da niti za hip ne bi smela biti nikoli nesrečna. Ampak tega si verjetno ne bom za dolgo zapomnila. Do naslednjega pleskanja zagotovo ne.

P.S.
Zato je tako pomembno, da še kdaj komu, kaj napišemo - z roko. Magic box bo z nami mnogo dlje od računalnika.