Žalostni smo

O Luni ni ne duha, ne sluha. Ves trud pri iskanju je brezupen. Do mene so začele prihajati zgodbe o povoženih psih. Sem sicer preverila na veterini, ampak kaj, če tudi oni ne vejo vsega? Zgodba o povoženem psu na Duplici prejšnji teden...pa ob progi na Mengeškem polju..., danes sem zvedela, da je bil tudi pri Noč in dan en povožen kuža... Vsi so bili črni... Ne vem... Obupujem.

Od kar pomnim sem bila v pasji družbi. Veliko osamljenosti in stisk sem preživela skupaj z njimi. Kakršenkoli se pojaviš pred svojim kosmatincem, vedno ima tisti jasen pogled 'tukaj sem'... Pogrešam jo, neznosno jo pogrešam. Vsakič, ko se zunaj prižge luč, pomislim, da je mogoče Luna prišla nazaj. Vedno je prišla in me ruknila z gobčkom v roko. To je pomenilo 'božaj me!' In tega nikoli ni imela dovolj. Če sem se kdaj odpeljala brez nje, je bila vedno huda. Ni me hotela niti pogledati, ko sem se vrnila. Avto je bil njen prestol. Samo, da se je vozila. Ure in ure. (To je imela verjetno po meni.)

Še jo bom čakala.