Konec? Začetek?

Ko mine pomlad, pride jesen. Kaj se dogaja vmes? Ne vem. Govorijo o poletju in zimi. Tega dvojega ne zaznavam z največjim užitkom. Zdi se, kot, da tako hitro živim pa ni temu tako. Poleti je vroče in pozimi je mraz. Zato se takrat dam v neko stanje nezazanavanja. Le tako lahko preživim. To, da letos ni prave zime, sem mogoče kriva jaz. Vsak večer se ozrem v nebo in se prav lepo zahvalim in zjutraj se z otroškim veseljem veselim toplih sončnih žarkov. Danes se je zame končalo staro leto, novo se začne komaj 1. januarja. Kaj je vmes? Veliko objemov, dobrih želja, skritih hrepenenj. Vmes je nekaj skrivnostnega, lepega. Poslušam želje, ki mi jih sporočajo drugi, poslušam tudi tiste, ki jih sporočam sama. Če sem iskrena, si vse tisto, kar izrečem drugim, želim tudi sama. Zanimivo, da lani takle čas, ni bilo nobene opcije, da bova prenovila najin dom. Bila je le želja. Velika želja! Iskrena želja, ki se je uresničila. V času med danes in novim začetkom, moram temeljito razmisliti o željah, o viziji za naprej.
Še nekaj, veliko bolj pomembnega, se mi uresničuje iz leta v leto. Ob sebi imam ljudi, ki se znajo veseliti z mano, ki mi pomagajo, ki me prenašajo veselo in zoprno, ustvarjalno in zaspano... To je bogastvo, ki si ga zaslužiš, ne vem s čim. To je bogastvo, ki ga ne dobiš na hipoteko, bogastvo, ki ni podarjeno, bogastvo, ki se ne daje in ne vrača, ampak teče. Od mene k tebi, od tebe k naslednjemu...in naslednjemu...in naslednjemu....nato se spet vrne k tebi in k meni... velikokrat od osebe, ki je morda ne poznam ali morda ne pričakujem. To je sreča. To je trenutek, pomemben trenutek, ki govori o povezanosti. Zato se učim spoštovati vse ljudi, razumeti, tolerirati.
Pravijo, da je zima. Meni pa je toplo. Toplo pri srcu.