Belo je belo

Če bi tole uzrla par mesev prej, bi me definitivno pobralo od romantike. Naš balkon ima neskončno lep razgled. Oko se ti zazre v neskončne daljve, mimo streh, proti vzhodu in zahodu. Sneg. Čistina. Mir. Tihota. Niti hrup komunalcev nas ne zmoti v tej idili. Niti čivkanje ptic (kdor se boji p.g. je vesel) ne.
Vse to, res je, potrebujemo. Vendar je sonce pozabilo - da ga tudi potrebujemo. Sosedova češnja je spet bela. Celo SNEŽNO bela. Včeraj zvečer sem se skušala spomniti, kako izgleda sonce. Nisem ga znala več narisati. Kakšne barve je? Rumeno? Oranžno? Rdeče? Morda zeleno? Pojma nimam! Pozabila sem že! Tudi naša pokojna Zlatka, ki je bila oranžna se je imenovala 'Zlata ribica'. Je sonce morda zlato? Kaj mislite vi? Kakšno je sonce? Je res okroglo? Je res rumeno? Se kdo spomni?
Stojim na balkonu in se zaziram v daljavo. Kako neki živijo ljudje pod to težo snega? Hrepenijo, tako kot jaz? Po pomladi, ptičjem petju, vonju cvetlic, lahkotnem koraku v opankah. Se kdo veseli, da mu zjutraj ne bo treba pol ure vleči vezalk skozi čevlje, iskati rokavic in kape? Ali, da pralni stroj ne bo v hipu nabasan od težkih zimskih oblačil? JAZ se veselim! Sončne jasnine, globoke topline, pogovorov mladih zaljubljenih parčkov pod našo ulično svetilko. Tega čudovitega šepeta, med tem, ko sedim na klopci pod magnolijo, pijem pivo in kadim večerno cigareto.... Zares, komaj čakam! Komaj čakam, da bo belo postalo zeleno....