Noč

Še ena, ko nisem mogla zaspati. Ker? Kva pa vem. Razmišljala sem, kaj bi se zgodilo s časom, če bi ustavili vse ure na svetu. Vse do zadnje. Da jih odklopimo z elektrike, poberemo baterije, ustavimo mehanizme, jim vzamemo sonce, skratka vir energije, ki jih poganja. Kaj bi se zgodilo?

NIČ.

Ur ne bi imeli več, čas bi pa še vedno tekel naprej kokr, da mu kaj hočmo. Zakaj teče? Zakaj se ne sprehaja? Zakaj vmes ne gre spat? Zakaj se mu kdaj ne da? Zakaj ne gre na dopust?
To je pa bilo temeljito razmišljanje s težkim rezultatom. Od vnetega tuhtanja sem bila budna kot zajc.

In naslednje, kar sem razmišljala... Med tistim znamenitim vlomom v našo Vilo Čira-Čara, je falot meni odnesel vse torbice in njih vsebino. Zdaj se pa ne morem it tele igrce. Ampak cepec, ki je odnesel MOJE torbice (3), je imel smolo, ker je dobil samo šaro, brez novcev. Vložkov bo imel za pol leta, ker takrat še nisem vedla za mooncup.
Edino česar mi je žal, je knjiga od M. s takim posvetilom:

M., ker je pogumna in ker si vse upa
in Lei, ki je pogumna še bolj in si upa še več.
M.

Knjigo je M. kupila sama sebi. Ker si jo je zaslužila. Zdaj jo ma kradljivc. Fuj in Fej! Če jo bo kdo našel v kakšnih smeteh, naj jo meni prinese.
Aja, in rabim novo torbico, da se bom šla lahko igrco!