Hobit's smile blog

2008-12-03T09:52:00.000+01:00

Hrepenenje

2007-01-11T22:44:00.000+01:00

Sem popolnoma navadna zemljanka in zato, kljub temu, da imam vse, mislim, da imam skoraj vse. Hrepenim po tem, da bi se zgodil dan, ko bodo vsi štirje otroci toliko zdravi, da bodo šli v šolo. Hrepenim po miru, po samoti, po času brez vprašanj, ki zahtevajo več ali manj smiselne odgovore. Hrepenim po času, ki ne bo od mene pričakoval. Po času od katerega bom jaz pričakovala. Kaj?
Jaz neskončno miroljubno bitje, bi z orgazmičnim užitkom mučila besedo MORAM. Zato potrebujem malo primitivnega orožja, kot sta alkoholc , vžigalice in skodelico vode. Mučenje bi izvedla z neskončno močjo roke. Najprej bi ji odvzela moč (tej kruti besedi MORAM). Potrgala bi ji stran oba M-ja. Ko bi se izmučena valjala v kotu papirja, bi vzela en debel alkoholc in bi po njima nekontrolirano čečkala, delala krace, jima kazala pol twixa, dokler nebi alkoholca utrujena crknila. M-ja pa bi se še vedno trudila preživeti in bi prežala kot dve podivjani svinji iz ozadja. Nato bi s ciničnim nasmehom zanetila vžigalico. Moj obraz se reži od neskončnega užitka! Naredila bi resk in počasi približala smrtonosni ogenj. Opazovala bi, kako od alkohola pijana M-ja, s strahom drevenita in se maličita. Prepozno! Ogenj je pogoltnil z alkoholom namočen papir (naredilo je le še 'flaf') in od tiste grozne besedice bi ostal le še ORA. Nato bi plamene pogasila v 'šalci' vode.
ORA mora še malo živeti, ker še nisem zadovoljila svojih sadističnih nagnenj.
O bi spremenila v U. Pred sabo imam to čudovito osovraženo skropucalo, ki mi meri čas. URA! Prav počasi se lotim U-ja, po enakem postopku ga spremenim v smrdeči dim. Oh!
RA. Kaj naj s tem? Naj pustim živeti? Raje ne. Kaj, če se od nekje znajdejo tisti izgubljeni M in O?
RA - žal mi je, uničenje mora biti dokončno. Dodala ti bom J.

RAJ! Ko misli tečejo v neskončnost, ko želja nadomesti prisilo, ko se počutiš ustvarjalnega, ko nekaj narediš samo zase in iz sebe in s tem polepšaš svet.

Hrepenim, da bi se, le za hipec, tukaj ustavil RAJ!

(Zdaj ga znam ustvariti:-))

Poza

2007-01-10T09:19:00.000+01:00

Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do sto.
Nič.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do petsto.
NIČ.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do šetstošetinšedeset.
nič.
Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do tisoč.
še vedno nič.

"Ma klinc", si rečem, se obrnem, porinem obraz v vzglavnik in zaspim, preden preštejem do pet!

Zadnje čase se učim spati na hrbtu. Razlogov za tako kruto učenje imam kar nekaj. Jasno, da verjamem, da so razlogi za tovrstno početje smiselni, ker drugače tega ne bi počela.
Na trebuhu spim že od rojstva. Po mojem sem padla na trebuh, ko sem se rodila in od takrat je bila zame to edina udobna poza. Zdaj pa je žal prišel čas, ko verjamem, da je pozo treba spremeniti.

Razlogov je seveda več, ker se za enega verjetno ne bi trudila.

Če spim na trebuhu imam obraz porinjen v vzglavnik. Lahko si predstavljam tisto zmaličeno faco, ki jo moj vzglavnik gleda vso noč. Vsled tega, se moram zjutraj na poseben način pripraviti, da se pogledam v ogledalo. V faco izgledam približno tako, kot da mi je spustila. (Kot zračnica, saj razumete). Torej bi morala imeti nekje za ušesom ventilček, da bi lahko na hitro rešila problem. Za odpravljanje zmečkanosti potrebujem mrzlo vodo, dve uri budnega stanja, kavo in če sem dobre volje gre hitrje. (Od tod verjetno prepričanje moje okolice 'L. je pa zmeraj dobre volje'.) Verjetno je stvar hujša tudi za to, ker tudi hujšam že od rojstva. In moja uboga koža je verjetno zmedena od vsega krčenja in raztegovanja.
Naslednji razlog je moj vrat. Če spim na trebuhu, ne vem sicer, kaj počnem z glavo ponoči, vendar se velikokrat zjutraj zbudim v zelo razstavljenem in zaskočenem stanju. Ne vem kaj počnem, ampak občutek imam, kot bi glavo hotela poriniti nakam pod perut. Na varno. Ajme, upam, da ne sodim med tista pametna pernata bitja. Kakorkoli že, glave nekaj časa ne morem premikati niti za milimeter, zdi se mi, da imam v vratu potrgane vse žile in živce, kot, da se moja uboga glavica valja po postelji sama zase. Imam neko skrivno upanje, da bo ležanje na hrbtu obvarovalo moj miselni trezor in ga ohranilo na svojem mestu.
Tretji razlog pa je iz varčnosti. Kaj neki privarčujem s spanjem na hrbtu? Tisti, ki ste nagnjeni k šparanju ste zdele verjetno vsi iz sebe. Za novo leto sem dobila likalnik. Pa ne tisti za likanje cunj! Likalnik, ki pegla kožne gube. To je ena micena tubica v kateri se skriva ena žametna prozorna tekočinca. Z njo se moram namazati po mojih štiridesetletnih režah in baje bodo nekoč zginile. Moram reči, da imam občutek, da zadeva res deluje v smislu likalnika. No ja, in kaj šparam. Če bi ležala na trebuhu, bi čudežni likalnik zlezel v 'povšter' namesto v mojo kožo. Za zlikanost ga bom porabila manj, če ležim na hrbtu in ga namenim samo moji koži ;-).

Obraz imam obrnjen proti stropu in štejem. Do milijon.

To - rek

2007-01-09T08:17:00.000+01:00

Kaj nam bo prinesel to - rek. Nam bo prinesel TO! ali rek?

Šalovci

2007-01-08T23:25:00.000+01:00

A veste, kje je to?

Greš na konec sveta, skozi Dankovce, mimo gostilne Pri Marjetki, nato levo in spet naravnost....do naslednjega konca sveta. Pomislite - tam imajo šolo in tja sva šla z G.A. predavat.
Pot je tako dolga, da se vmes lahko nekajkrat skregaš in spet pobotaš. Ko vse to opraviš, si neskončno utrujen in lačen!

Edina zanimivost, ki jo vidiš na tej poti je ogromno zelenih hiš z zelenimi strehami. (Zelena fasada, drugače zelene špalete - obrobe okoli oken in spet drugače zelena streha, na zelenem travniku). Skrb, da bodo vse to požrle krave, je upravičena.
Posebnost - lesena hiša s svetlomodro, florescentno streho. Hudo grozn! Sem mislila, da je nekdo odtrgal list s pobarvanke kakega štiriletnika in ga nalimal na tisto parcelo. Pa ni res. Hiša je bila 'čist ta zaresna'.

Zakaj se veliko reči ne (do)konča?

2007-01-07T19:17:00.000+01:00

Ker so tako lepe in bi bilo grozno, če bi se končale. Pogrešali bi jih. Brezje nad Kamnikom. Kraj poslan od Boga. Slikano v sredo popoldan. Moji najlepši trenutki v tem tednu. Ni besed.

Bili smo trije :-)

In, ker jih kupimo v Obiju. Tale hiška, ki bo morda nekoč dokončana, zdaj stoji na vrtu. Manjkala je natanko ena dilca. Ne se smejat. To nam predstavlja velik problem. Ker nismo mizarji, ker se nam takšni kosi ne potikajo pod nogami, ker.... smo jo ravno zato, da ne bi imeli težav, kupili v štacuni!!!! Torej nikar v OBI! Hiška brez navodil, ki ima priloženi dve toni žebljev, ki jih je GoYa pridno raznosila po vrtu in brez ene dilce na strehi, tako, da je ne moremo (do)končati! No G.A. in I. sta staknila svoje možganske kapacitete in jo postavila .

Skoraj do konca!

Ko bomo našli dilco, jo samo še pobarvamo. Bravo G.A. in I.!

Napovedi

2007-01-04T20:52:00.000+01:00

Danes zjutraj sem se jako dobro razpoložena peljala z Radomelj proti domu in poslušala radio. Glej ga zlomka - najprej bio vreme, nato je še mojster Dany dodal svoj piskerček 'dobrih vizij'.
Če si malo labilen, pustiš, da ti tako v treh, štirih stavkih frderbajo dan. Bio vreme je bilo nekako tako, da bo dan za en k., da ne bomo pretirano produktivni in delavni. Upam, do so se tisti, ki so bili namenjeni v službo, kar takoj obrnili in šli nazaj v posteljo. Ob taki lepi napovedi pa res ne gre iti v službo. Če drugega ne, ni fer do šefa. Da bi mu kar tako odžirali denar? Evre? Lepo je biti pošten.
Mojster Dany je potem še dodal, da tako neugodnega dneva pa še ne! Fizično počutje sicer ne bo ogroženo, kar se pa dela tiče bo šlo vse narobe in Bog ne daj imeti opravka z denarjem. A naj potem delam kar zastonj, da si ne pokvarim dneva? Samo še en razlog več, da 'kidaš na ljevo' nazaj pod kovter.

O ne, ne bojo me! Lepo sem se lotila dela. Bila sem jako produktivna in tudi boli me nič. Nihče me (do tega trenutka) še ni oskubil. Iz tega sklepam, da sem verjetno z drugega planeta, ker tele zvezdice name ne vplivajo. Geslo: DON'T BELIEVE!

Horuk

2007-01-02T23:37:00.001+01:00

v nove, še boljše, čase!

Red

2007-01-02T00:47:00.000+01:00

S starševstvom se ukvarjam skoraj 18 let. To je lahko moja nuja, vendar starševstvo jemljem kot nekaj zabavnega. V glavnem. Torej, kot mama štirih otrok, imam kar nekaj izkušenj. Se pa z vzgojo ukvarjam tudi 'v službi', skupaj z G.A. Ker imava zadnje čase zelo veliko staršev, ki se srečujejo s hudimi stiskami pri svojih odraščajočih otrocih, sem se odločila, da le nakaj napišem na to temo.
Najprej o terminu 'odraščajoči otrok'.
Veliko ljudi misli, da so to samo najstniki. Otrok se rodi in začne odraščati. Torej je otrok takoj, ko prvič vdihne odraščajoči otrok. Sama sem vedno na ta način sledila svojim otrokom. Imajo potrebe. Starši imamo tudi potrebe. Poznam starše, ki so absolutno postavili otrokove potrebe na piedestal in pozabili na svoje. Vse izgleda idealno. Za nekaj časa. Ko prvič 'škripne', ne 'škripne' pri otroku, temveč v partnerskem odnosu. Preveč vložene energije v eno smer, se mora nekje poznati. Toda, kako naj vemo, kdaj je te energije preveč? Kaj, če je bo premalo? Kaj če bo otroček trpel? Tukaj vam v tolažbo povem, da otrok najmanj trpi, če vidi - ČUTI, da imata starša kvaliteten odnos. (To ne pomeni, da se nikoli ne kregata! Pomembno je kako se kregata in kaj je rezultat prepira. Kuhanje mule? Gostilna? Prijateljica? TV? Ali pogovor, ki ponudi rešitev?)
In otrok zares trpi, če vidi-ČUTI okoli sebe jezo, zamero, morda celo sovraštvo in agresijo.
Zato jaz kljub vsemu, da si bom ta hip nakopala kakšno sovražnico in kakšnega sovražnika zagovarjam red. Govorim o redu in ne o absolutizmu.
Ko se rodi dojenček, je jasno, da ga dojimo kadar mu paše, da smo budni kadar mu paše, da ga potolažimo vedno kadar joka. Ali ga imamo kar pri sebi v postelji, je zelo zasebna odločitev. Jaz sem vedno rekla: "Na vsem svetu imam samo 2 kvadratna metra zase, to je edino in zares MOJE, vsak, ki želi gostiti pri meni, me bo vprašal, če lahko (tudi G.A.!)" To ne pomeni, da otroci ne smejo v mojo posteljo, samo spijo v svoji. Zjutraj in zvečer se pa lahko crkljamo do onemoglosti. Ampak to je bila moja individualna izbira, ki bi jo izbirala četudi bi imela 10 otrok..... Ko se dojenček rodi, se spoznavamo. On prihaja iz varnega okolja, nekam kjer je polno nekih novih dražljajev, kjer ga lahko zebe ali mu je vroče, kjer mu je slabo in bruha, zvija ga, zaspan je, okoli njega je hrup, polno ljudi... Mi ga opazujemo, mu nudimo kar največ, da bi se čimprej prilagodil, on opazuje nas, naše vedenje, naše reakcije. Vendar ta dojenček odrašča in se zelo hitro uči. Kmalu bo vedel kaj mora narediti, da bo dobil kar hoče, če tisto rabi ali ne. Kako ugotoviti? To so nesmiselna vprašanja. Ne moremo ugotoviti. Lahko pa ga vključimo v naš ritem življenja. To sem sama počela in se je izkazalo za dobro. Za naju z G.A. in tudi za otročke. Nekaj tednov sem se jaz prilagajala ritmu otroka, dojila sem vse štiri, prve tedne čisto zares kadar jim je pasalo, potem sva jih počasi začela uvajati v najin ritem. Zajtrk skupaj, malica skupaj (govorim o starosti dva do tri mesece), kosilo,(najprej sem dojila, potem je bil en otrok v stolčku na mizi najina lepa dekoracija in naju je opazoval pri obedu)... kopanje ob isti uri, spanje ob isti uri, vstajanje ob isti uri... Na začetku je šlo počasi, potem je to postal naš družinski ritual, obred. Kaj pa ponoči? Večerja je bila ob 8h. Jasno je, da tako majhen dojenček vsaj enkrat ponoči je. Ampak zakaj ravno takrat, ko jaz 'glih' zaspim? Midva sva bolj večerne sorte in nisva hodila zgodaj spat. Ta mali so se za nočni obrok zbujali okoli dveh, jaz sem takrat ravno začela sanjati. In sem poskusila finto. Ob enajstih, ko sem se sama odpravila v posteljo, sem preprosto podojila spečega otroka. En teden se ni zgodilo nič. Jedel je ob 11h in ob 02h zjutraj. Čez en teden, se je sam zbudil ob 11h in je potem spal do 6h ali 7h zjutraj. JUHU!!!! Zmagali smo. In tudi nikoli jih nisva puščala nekontrolirano jokati. Nisva jih pa kar vsepovprek jemala iz posteljice, če so bili siti in zdravi. Bila sva (eden od naju) tam, božala, držala za rokco.... 'Če rabiš varnost, sem tukaj', je bilo najino sporočilo. Spomnim se, da je najstarejši I., enkrat na vsak način hotel spati pri meni in je huronsko rjovel. Nisem si želela nakopati stalne stranke v moji postelji in sem sama zlezla k njemu v 'špampek'. (Star je bil okoli enega leta). Ni zdržal dogo. Nagnal me je ven, ker mu je bilo pretesno. Razložila sem mu, da je približno tako tudi v moji postelji in, da zjutraj lahko pride pogledat. Podoben način sva izbirala pri vseh štirih. Še danes se kdaj skupaj crkljamo in takrat je res posvečen čas.
Jaz temu pravim postavljanje meja. In vsak dan - pomislite čisto vsak dan, do danes sva imela z G.A. po osmi uri zvečer čas zase. Jasno je, da so bile izjeme. Ampak te izjeme so bile praznik. In otroci so to zelo dobro vedeli.

Zdaj, ko so skoraj vsi štirje že najstniki, zelo dobro vedo, kaj pomeni, ko sprejmeva neko odločitev. S trmo in dretjem ali celo razbijanjem ne bo nič. Lahko se pogajamo. Lahko se pogovorimo. Ampak na koncu bomo prišli do dogovora. Ta dogovor bo držal. In roko na srce. V tem obdobju bolj potrebujemo varnost starši kot otroci. Najini otroci tudi vedo, da potrebujeva čas za naju. To spoštujejo in nama omogočijo. Tudi s tem, da naredijo kaj namesto naju.
Ne morem vam povedati, kako nepopisno trpijo starši, ki svojim otrokom ne morejo zaupati, ki ne vedo, kdaj bodo prišli domov, kje so, s kom so, kaj delajo. To kar dajemo našemu malčku, se nam obrestuje tisočkratno in to v obdobju, ko nas za otroke najbolj skrbi.

Dobro jutro

2007-01-01T13:00:00.000+01:00

Silvesterska večerja. Mesni fondue + omakce + solate. Priprava otroci. Njami!

A je že kdo vstal?
Jaz prav nič nisem bila prikrajšana, ker itak malo spim. Bili smo doma - ob 22h sprehod v mesto, pogledat, kje so H. Strahotno pogrešam M. pa se nič ne oglasi. Na podsteršju je žuralo 10 najstnikov- so se lepo vedli;-), ob polnoči družinski ritual pred hišo, objemanje, lupčkanje in podobne prijetnosti. Po polnoči sva šla k moji sis - vsakoletni ritual, ki je nujen za dušo, potem sva šla še enkrat pogledat do H. - še vedno jih ni bilo.
Spat sem šla ob 04.00h, dve do tri ure kasneje, kot je v navadi, vstala sem ob devetih, tudi toliko ur kasneje, kot je v navadi. Alkohola skoraj nič, hrane malo. Rezultat = dobro počutje. V hiši je neka spokojna tišina. Najstniki ližejo rane prečute noči. Zaviti v odeje, ležijo na kavču in se delajo, kot, da gledajo tv. Vendar je pogled utrujen in odsoten. Joj, kako dobro se spomnim tega občutka. Še pet mesecev naju z G.A. loči od tega, da bodo v hiši štirje najstniki in še štirje meseci, da bo najin najstarejši polnoleten.
Sploh nimam občutka, da se staram, le otroci se. To pa paše. Zato se v zvezi s tem minevanjem časa, res počutim, kot en debil. Novo leto. 1. januar. So what? Kaj je drugače? Sem res eno leto starejša. Ne verjamem - to mi gre odlično od rok. Čez 10 min. bo koslilo. Sarma (hvala sis) in pire. Za nekatere zajtrk. Vse diši, lepo je pospravljeno, mir,...pravi blagoslov.

Vse dobro

2007-01-01T02:32:00.000+01:00

Foto G.A.

Da bi bili čim več časa spravljeni sami s sabo, želim vsem, ki me berete, ki me poznate, ki ste moji prijatelji in vsem, ki sem Vas želela danes objeti pa to ni bilo možno.
Vse dobro tudi nespečnežem, luzerjem, samomorilcem, depresivcem....

Don't forget!

2006-12-31T12:16:00.000+01:00

Danes je zadnji dan v letu. Zato 'pohitte'. Naredit morate še vse, kar vam do danes ni ratal, kar ste si želeli pa niste imeli časa. No, zdaj ga imate na voljo še par ur. A veste kolk veeeelik je to? V tem cajtu človek lohk dela čudeže!

Edina stvar, ki je jaz nisem uspela naredit je : Nisem pregledala vseh svojih postov in postavila vejic na zaukazana mesta, na nesrečo mojega ljubega G.A.
Hudo je, če veliko pišeš in imaš zelo pismenega moža, ki ima za sabo že dve knjigi in ve, kam se vejice posavijo.
Sedajle se kaže veliki trenutek. Opravljam svojo pismeno odgovornost in to bom naredila v TREH SEKUNDAH.

Tuki jih mate pa si jih vtaknte - kamr pašejo;-):
,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,
,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,

Pred uporabo se posvetujte z vejicologom al pa prašte Toporišiča.

Uf, uspelo mi je! Zdaj pa imam še (skoraj) 12!!! ur prostega časa. Bom našla kakšnega otroka in se grem fino met.

Likalnik

2006-12-31T00:23:00.000+01:00

Nekaj, kar mi zares požene srh po kosteh, je likalnik. Sovražim cunje, sovražim 'štumfe', sovražim pralni stroj in od vsega tega najbolj sovražim likalnik. Likalnik se mi zdi še najbolj primeren za orožje. Z njim po mojem zlahka koga kresneš po betici in lažje bi z njim zvaljala testo, kot pa kaj zlikala. Ampak tudi to moram včasih* početi. Kadar so dnevi brezdelja in ni šole, se kupi nagrmadijo do stropa. In kadar so prazniki, vsa tuja pomoč nekam odpotuje. Jaz pa si zatiskam oči, dokler omare niso prazne in dokler ne nosimo nogavic - tistih, od katerih par najprej najdemo. Potem se med otroki razvnamejo pretepi in huronsko rjovenje...kdo nosi čigave 'štumfe' in dokler si en jokajoč glasek ne reši življenja z izjavo: "Jaz mam enga mojga in enga od očija!!!" Ena od hčera je naumila, da je zdaj moderno nositi različne 'štumfe' in taka hodi naokoli, brez, da bi se sekirala.
1. januarja že ne bom likala. Pravijo, da kar delaš 1.1., delaš vse leto. Zato se takrat izognem vsem pretiranim aktivnostim. Sem pač morala likati danes (včeraj) popoldan, namesto, da bi jo z G.A. mahnila na Primoža, kjer je prepeval. Zdaj je ura že jutri pa se še vedno smilim sama sebi. Sicer pa, kdo bi uro resno jemal. Čas je itak brez veze. Enkrat ga do konca zmanjka.

LIKALNIK = sovražnik No1!!!!

Z njim se lahko opečeš.
Lahko ti pade na nogo.
Bog ne daj, da ga otrok potegne nase.
Vzame ogromno prostora.
Nekontrolirano žre elektriko.
Če se nimaš v oblasti, ga lahko v koga vržeš in s tem povzročiš trajne posledice.
Z njim lahko zažgeš svojo najlepšo obleko.
Kadar likaš, ne moreš brati, ker z drugo roko nateguješ tekstilno površino, ki je uboga reva prepuščena na nemilost strašne zverine, ki se vlači po njej.
Naš likalnik ima svoje mesto na omari v wc-ju. Če ga po nesreči pogledam takoj dobim vnetje mehurja.
Kadar ga pogledam, tudi, če je segret, me zmrazi do kosti.

Dobre strani:

Ko z njim potegneš po ceneni gumjasti nalepki, ga uničiš za vse večne čase.
Če se pokvari štedilnik, na njem lahko skuhaš kavo. Verjetno.
Je dobro samoobrambno sredstvo.

*Čisto potiho vam povem, da mi kdaj pride zlikat ena najprijaznejša gospa M.

Vejce

2006-12-30T16:02:00.000+01:00

mi delajo preglavice.
Zatobomoddanesnaprejvseskupajpisaladamine
botrebavejicdelatindasenobedenneborazburjal.

Noč

2006-12-30T12:52:00.000+01:00

Še ena, ko nisem mogla zaspati. Ker? Kva pa vem. Razmišljala sem, kaj bi se zgodilo s časom, če bi ustavili vse ure na svetu. Vse do zadnje. Da jih odklopimo z elektrike, poberemo baterije, ustavimo mehanizme, jim vzamemo sonce, skratka vir energije, ki jih poganja. Kaj bi se zgodilo?

NIČ.

Ur ne bi imeli več, čas bi pa še vedno tekel naprej kokr, da mu kaj hočmo. Zakaj teče? Zakaj se ne sprehaja? Zakaj vmes ne gre spat? Zakaj se mu kdaj ne da? Zakaj ne gre na dopust?
To je pa bilo temeljito razmišljanje s težkim rezultatom. Od vnetega tuhtanja sem bila budna kot zajc.

In naslednje, kar sem razmišljala... Med tistim znamenitim vlomom v našo Vilo Čira-Čara, je falot meni odnesel vse torbice in njih vsebino. Zdaj se pa ne morem it tele igrce. Ampak cepec, ki je odnesel MOJE torbice (3), je imel smolo, ker je dobil samo šaro, brez novcev. Vložkov bo imel za pol leta, ker takrat še nisem vedla za mooncup.
Edino česar mi je žal, je knjiga od M. s takim posvetilom:

M., ker je pogumna in ker si vse upa
in Lei, ki je pogumna še bolj in si upa še več.
M.

Knjigo je M. kupila sama sebi. Ker si jo je zaslužila. Zdaj jo ma kradljivc. Fuj in Fej! Če jo bo kdo našel v kakšnih smeteh, naj jo meni prinese.
Aja, in rabim novo torbico, da se bom šla lahko igrco!

Ko si nekaj zapičim v glavo

2006-12-29T23:46:00.000+01:00

mi ni pomoči. Odločila sva se, da bova otrokom za Novo leto dala € denarnice. In to ne kar ene, ker me je s prvo in zame popolno zastrupil sosed. Hočem take! Tiste podkvice so brez veze. 'Sosedove' so narejene tako, da si lahko butast in veš kaj imaš v denarnici. Take so za otroke najboljše.
Tako sem popoldan posvetila svoji mlajši hčeri I. in € denarnicam.Verjetno veste, da si ni želela z mano na Kamnišlo sedlo. Niti pomivat posodo, niti likat (hvala bogu). Mami jo je peljala v Lj. V štacuno! V Mulerja. (Tale u ima gor še dve pikci - ne znam). Od Mulerja sem imela to, da sem se pošpricala s parfumom za 20 čukov. Kevin Klein. To delo sem opravila tako temeljito, da bo za mano dišalo še pol leta 2007. Samo paziti moram, da se po nesreči ne umijem. Ves ostali čas sva iskali denarnico. No go! Potlej sem se spomnila, da tovrstne zadeve prodajajo tudi na pošti. Od danes poznam vse pošte, ki se nahajajo med Lj. in Kamnikom, ne glede po kateri poti greš.

'Ja, guspa. Smo jh mel. Točno take. Vse smo prudal.' je bil prijazen odgovor. Folk se je očitno pripravil na tele evre zares temeljito. Še dobro, da nam reforma ne zapoveduje posebnega skret papirja. Si predstavljate, da ga zmanjka? Povsod! Tudi na pošti? Ježeš, ježeš.

Zvečer pa smo imeli družabno srečanje s pripadajočim obdarovanjem z mojo sis in njeno family. Tale in tale sta tudi blogerja. Znana po tem, da, ko eden piše, drugi ne piše.:-) No, wtw, njuni zapisi so pogosti tako, da se ti zmeša od hudega, ako ju klikaš vsak dan. Bog ne daj tega početi večkrat v enem dnevu. Je pa večer z najvišjo praznično oceno. Brez hrane na mizi in z zanimivimi debatami. Že dolgo se nismo imeli tako fajn.
Naše praznično vzdušje nam lepšata najstnika. Imata hude probleme, kje in kako praznovati Novo leto. Warning! Ena skupina bo na našem podstrešju. Prosimo za razumevanje.

Ah seveda, ne smem pozabiti. Imeli smo tudi kratek obisk. Tale. Bila sem prav vesela. Še ena srčkana familija, ki je tako pogumna, da ima 4 otroke. Pa še iz našega naselja.

Jaz sem šla pa ven, ti pa ne!

2006-12-29T14:11:00.000+01:00

Včeraj se mi je končno nasmehnil, ne vem kdo in G.A. me je povabil na kuhano vino v Lj. To povabilo je sicer sledilo po dolgem teženju, tako, da je izgledalo bolj v smislu: "Da boš dala mir".
No, kukrkol, Romatiš Lj., kuhan vinček, M&M = frenda, Giboni... Kaj je še lahko lepšga. Sem se ceu dan tresla od veselja na večer. Ker G.A. zadnje dni ni videti najbolj razpoložen, (Že ugotovljene vzroke za tovrstno počutje še ugotavljamo) si je moral preden sva šla, še malo odpočiti, tako, da sva Gibonija slišala zadnja dva kosa. Lane moje in Oprosti. No, je blo zadost.
Pa lepo od začetka. G.A. je počival pred odhodom, jaz pa sem si, vsled tega, da ne nosim torbice niti ruzaka, kadar ni okoli mene nihče nižji kot jaz, nabasala žepe v bundi. Ker me ven pelje G.A. ne rabim tošlna, v žepu imam itak vedno 500 sit po suhem, za vsak slučaj, vazelin, cigaretke za večerno crkljanje, rokavičke, robček... za brisanje solzic. Nikoli ne veš, kje te zagrabi. In to je to. Potem sem kar na štengah sedela in čakala, da si je G.A. dovolj odpočil. Oblekla sem obilo puloverjev in ko sva v Lj. zlezla iz avta, sem takoj dobila kompliment, da izgledam kot en sumoborc:-). O hvala, G.A., zelo prijazno. Itak sem potem kvalitete sumoborca izkoristila nama v prid, ko se je bilo treba prebijati skozi množico. Množica je kar letela narazen, ko me je zaslutila.

Odločila sem se, da bom spila toliko kozarcev kuhanega vina, kolikor tednov je G.A. hodil na pevske vaje. Ni mi ratalo, ker je G.A. po četrtem hotel domov. Pa še čist u redu sem bila. Malo bolj zgovorna - ker sicer nisem;-), itak je G.A. izgledal bolj žalostno in prepričana sem bila, da ga je treba zabavati.
Bilo mi je fajn, se gužvati, videti ogromno ljudi z iskricami v očeh, videti množico pomešano v vse generacije, bilo mi je fajn, ker sem šla ven in s tem spremenila svoj vsak dan. Še bom šla.

Strah?

2006-12-27T23:21:00.000+01:00

Zakaj se ne bojim internetne prepoznavnosti?
Nekoč, pred približno osmimi leti, smo v hišo sprejeli mladoletnika. Zakaj? Ne vem natančno. Morda zato, ker se njegovi starši požvižgajo nanj. Morda zato, ker ni imel kam iti. Ali morda preprosto zato, ker smo verjeli, da mu pri nas lahko ponudimo nekaj, česar imamo na pretek. Toplino, prijaznost, ljubezen, pozornost...
Nismo niti slutili, da smo v hišo spustili mladega kriminalca. V kratkem času je vedel, kje se skriva naša moč in najhuje - vedel je kje se skriva naša šibkost. Odšel je z besedami, da vsa ta toplina in prijaznost njega obremenjuje, da tega ne zmore. S tistim trenutkom smo vse, popolnoma VSE, kar je bilo našega, za nas svetega, spustili v svet. V svet teme.
Po tem smo si prislužili dva vloma v hišo. Bili smo ob fotoaparat, nekaj koles, mobitelov... skratka ukradli so nam (ali ukradel nam je) občutek varnosti in intime. Naše otroke je ustrahoval po ulicah za denar. Pa ne samo on, tudi njegovi pajdaši. Prihajal je, ko naju ni bilo doma, grozil... Pa takrat za internet še nismo vedeli. Naše slike se niso pojavljale nikjer. Samo v enem srcu, ki je razmišljalo poponoma sprijeno in za to sprijenost niti ni bilo krivo. Ko smo se želeli zaščititi ni bilo nikogar. Še več, ogrožal je tudi naše prijatelje in sosede. Policija se je vedno samo smehljala in v njihovih nasmehih si videl samo :"Kaj pa ste bili taki kreteni, da ste ga spustili v hišo?"
Zdaj imamo ograjo, za katero sem rekla, da je nikoli ne bom imela. Zaprli smo se v trdnjavo, se zaščitili, tako, kot smo se sami najbolj znali. Z malo malomarnosti, niti sami ne moremo v svoj lasten dom.
Ja, tako je to. Zdaj imamo na izbiro:
večen strah pred čemerkoli
ali,
da se spopademo z življenjem kakršno je.
Polno nevarnosti in izzivov, a kljub temu tudi polno prijateljev, zanimivih ljudi in naklonjenosti.
Sama izbiram tisto drugo. Pred prvim se po mojem zaščitiš lahko samo za nazaj. Če te je strah vsega že vnaprej, si lahko prikrajšan za mnogo lepega. Preveč lepega.

Bo-ma-žič

2006-12-24T23:13:00.000+01:00

Pri nas imamo na obisku omo. Mamico od G.A. Zato ne praznujemo Božič, temveč Bo-ma-žič. To se dogaja prvič. Pri nas bo tri dni (upam, da bo zdržala). Še nikoli ni prespala. Pokojni Deda je parkrat zbral pogum in prišel za nekaj dni pomagat. Vedno je bilo brezupno. Mislim, naredil je ogromno, ampak vsled razpadajoče hiše, se ni kaj prida poznalo.
No, letos smo se odločili, da je ne bomo pustili same, kljub temu, da se je na vse kriplje upirala, da zapusti svoj dom in nekaj kur, ki morajo ubožice biti same. Kure so dobile za božičnico motovilec in čao, odpeljali smo se na Gorenjsko. Potem je bila naša Oma priča našemu družinskemu dogajanju. Vsi smo nekaj kuhali, rezali sekljali... in naredili božansko Bo-ma-žično večerjo. Fondi, 6 vrst solatk, omakce, teta M. je namesto Babi, ki ima zlomljeno roko, spekla potico. (No, namesto mene...:-)).
Ves čas sem se ukvarjala s tem, kako je gledati vnuke, ki ti kuhajo. G.A. je opravil funkcijo gospodarja in okrasil, kar še nismo. Obesil dve božanski zvezdi na vrata, ki se svetita do nebes, Božiček je tudi prišel in prinesel darove (Božiček nosi za hišo, tako imamo 12 novih kozarcev, voh (to je pri nas vok), metlico in ročno napravo za izdelavo špecljev). Da nas je lažje našel, smo prižgali eno škatlo sveč. Zer romantiš.
Namesto maše smo gledali Kekca (Nič ne doboš! Ti pa prav tako ne! Ti se uči, ti pa delaj - že včasih so tako zabetonirali otroško pamet.) in dali Omo spat.
Za enkrat je vse sproščeno in lepo. Oma ne kaže nekega navdušenja, ampak saj jo razumem. Niti v sanjah se ne želim postaviti v njeno kožo. V resnici pa ves čas to počnem. Nikoli ne bi rada ostala sama. Ampak vedno je tako - eden ostane sam. Žal.

Za darilo objem

2006-12-23T17:41:00.000+01:00

Na Vezalovi strani Vas čaka Vezalova čestitka. Klemen je ujel kozmično idejo, Klemen jo je speljal, oblikoval, fotografiral...naredil je vse kot je treba. Družinska slika je avtorstvo soseda.

Preteklost nam je dala veliko, prihodnost nas nedvomno čaka odprtih rok. Ta trenutek pa pravzaprav res ni časa za nič drugega, kot za topel objem.

Lepo vas objemam,

Lea

Konec? Začetek?

2006-12-22T22:01:00.000+01:00

Ko mine pomlad, pride jesen. Kaj se dogaja vmes? Ne vem. Govorijo o poletju in zimi. Tega dvojega ne zaznavam z največjim užitkom. Zdi se, kot, da tako hitro živim pa ni temu tako. Poleti je vroče in pozimi je mraz. Zato se takrat dam v neko stanje nezazanavanja. Le tako lahko preživim. To, da letos ni prave zime, sem mogoče kriva jaz. Vsak večer se ozrem v nebo in se prav lepo zahvalim in zjutraj se z otroškim veseljem veselim toplih sončnih žarkov. Danes se je zame končalo staro leto, novo se začne komaj 1. januarja. Kaj je vmes? Veliko objemov, dobrih želja, skritih hrepenenj. Vmes je nekaj skrivnostnega, lepega. Poslušam želje, ki mi jih sporočajo drugi, poslušam tudi tiste, ki jih sporočam sama. Če sem iskrena, si vse tisto, kar izrečem drugim, želim tudi sama. Zanimivo, da lani takle čas, ni bilo nobene opcije, da bova prenovila najin dom. Bila je le želja. Velika želja! Iskrena želja, ki se je uresničila. V času med danes in novim začetkom, moram temeljito razmisliti o željah, o viziji za naprej.
Še nekaj, veliko bolj pomembnega, se mi uresničuje iz leta v leto. Ob sebi imam ljudi, ki se znajo veseliti z mano, ki mi pomagajo, ki me prenašajo veselo in zoprno, ustvarjalno in zaspano... To je bogastvo, ki si ga zaslužiš, ne vem s čim. To je bogastvo, ki ga ne dobiš na hipoteko, bogastvo, ki ni podarjeno, bogastvo, ki se ne daje in ne vrača, ampak teče. Od mene k tebi, od tebe k naslednjemu...in naslednjemu...in naslednjemu....nato se spet vrne k tebi in k meni... velikokrat od osebe, ki je morda ne poznam ali morda ne pričakujem. To je sreča. To je trenutek, pomemben trenutek, ki govori o povezanosti. Zato se učim spoštovati vse ljudi, razumeti, tolerirati.
Pravijo, da je zima. Meni pa je toplo. Toplo pri srcu.

Varnostnik

2006-12-22T00:22:00.000+01:00

V kamniškem veletrgovskem centru so zamenjali varnostnika. Itak je bil prejšnji že prava maskota in jaz sem čutila vse večjo potrebo po tem, da bi ga naložila v voziček in 'malo zapeljala' naokoli;-).
Zdaj je nov, večji par centimetrov in malo težji, pa tudi obleka mu je bolj prav. Ves čas se sprašujem, kaj so dela in naloge varnostnikov. Včeraj, ko sem čakala v vrsti za blagajno, sem ga opazovala, kako si vrta po nosu. Očitno je bilo jamarsko odkritje veliko, ker je vsebino rahlo povzdignil predse in iz nje rolal krogljico. Menda se to potem odnese v drugo votlino, ki se ji reče usta. "Madonca, res mu je dolgčas", sem pomislila.

Masažna miza

2006-12-20T18:45:00.000+01:00

Jo prodajam. Zelo lepo ohranjena, stabilna, zato primerna za vse vrste masaž.
Dolga 182 cm, široka 68 cm, visoka 75 cm.
Več o masažni mizi TUKAJ.

spanje

2006-12-17T22:28:00.000+01:00

Z včeraj na danes sem spala 12 ur!!! Od 22h?! (A se mi je kaj hudga zgodlo?), do 10h zjutraj. Človek bi menil, da sem se končno spočila. Mah ja, prou gotov;-). Bolela me je glava, bolel me je vrat, zaspana sem že ves dan, prav nič razpoložena. Jezna nase, ker sem z enim mojim najstnikom na bojni nogi. Obe sva šli malo 'tu far', zdaj bomo lizali rane ...bog ve do kdaj. Toliko o tem, koliko imam jaz od spanja.
Novega je to, da ob igrišču, kjer so se igrali naši sk8arji, fantov že nekaj časa ni več. Pravzaprav bi bilo tam prav pusto, če se ne bi vsako jutro in vsak večer, točno na tisto mesto usral en pes. Verjetno se je prav lastnik tega psa bunil, nad temi otroki. Zdaj vsaj vemo zakaj. Ker se njegov pes ni imel pod milim nebom kam usrat. Zdaj zadovoljno serje na sredo pločnika in to sranje popolnoma nikogar ne moti. (Razen mene.)
Siser pa sem še vedno oborožena z metlo. Pesek je sovražnik No.1. Ob tem, da so mi ga pred nekaj dnevi vsuli pred vrata 15 kubikov. Vse skupaj je res en sam paradoks. Ne vem kaj bom zdele počela, če grem spat, me to lahko ubije. Morda bi si podelila dovoljenje za branje. Mikavno.

Večer

2006-12-15T23:17:00.000+01:00

Vsled prejšnjega posta, vam je verjetno jasno, da glih dons nočem bit sama. Wiskija ni, tako, da je Vezalov žur prestavljen, do naslednjega trenutka. Prvega, ko bo prisoten wiski. Madona ne vem, zakaj ne pride, če ga tako kličem. Pa ne kar katerikoli. Mora bit TUALAMORE DEW. A bo kar čakal na polici, dokler ne pridem s štirimi jurji? Če ne bom pohitela, bom še € rabla. Bog ve kolk? Itak, ker nočem bit sama - sem! sama. Če se ozrem levo in desno od mene je lesena klop. Jasno, da sem bolestno pospravljala, tako, da mi ne dela družbe niti kakšna usrana cunja. Pred mano visi dell in me nagovarja naj pišem. Za hrbtom-dolgočasen bel zid. Kako pisano, a ne? TV me niti slučajno ne mika.
Zato sem prej peljala Goyo na sprehod. Imam psa, ki noče srat, če ga kdo gleda. Velik je ogromno. Potem se skrije za travno bilko (med tem verjame, da se ga ne vidi), hecno usloči hrbet in izboči oči ter opravlja svojo nevidno potrebo.
Ponoči hodim na pasje sprehode z mobitelom in naglavno svetilko. Od kar me je požrla črna luknja, si ne drznem lutati brez te opreme. Ampak zdaj je mraz. To pomeni - če začnem pri nogah: Debeli štumfi, žametke, spodnja majica (imam tisto srečo, da lahko navesim nase tri tone cunj in se mi še vedno sluti popek:-)), še ena majica, pulover, bunda, trak za uboge uhlje, naglavna svetilka, rokavice, pasji povodec in pes. Sem luštna, a ne? Če me slučajno kdo sreča, naredi en velik ovinek okoli mene. Ampak, jaz danes nočem bit sama. Kul, saj mam psa. Ravnokar je besno zanorel mobi in G.A. milo prosi naj pridem ponj. Že drvim. Samo še pulover, bundo, trak, rokavice...grrr I hejt zima! Čez ene tri ure bom mogoče že v Mengšu.

Novoletne žurke

2006-12-15T21:02:00.000+01:00

Vsled decemra, ki je moj najmanj maran mesec, sem precej sama. G.A. ima veliko novoletnih žurk. Jaz nimam niti ene. Pravkar sem prišla na idejo, da bi tudi Vezal naredil eno novoletno žurko. Ker sem edina zaposlena, rabim samo eno flašo wiskija in sebe. Znano je, da sem vedno pri sebi, zato si ne rabim poslat niti vabila. S tem prihranim, čas, kos papirja, znamko in kuverto. Zabavna znam tudi biti - torej bom zabavala samo sebe. Moja čudovita večerna obleka je lahko roza pižamca, ki mi jo je lani prinesel Dedek Mraz...torej tisto flašo wiskija lahko spraznim kar leže v postelji. :-)
Ideja sploh ni slaba in še praktična je. In izvedljiva...

Praznina

2006-12-15T00:36:00.000+01:00

Če bi me tale dan zaobšel, ne bi bila prav nič jezna.
Zaupanje? Je to morda nekaj izza upanja?

Okna

2006-12-14T00:29:00.000+01:00

OMFG! Ne morem zaspat, ker razmišljam, koliko načinov pomivanja oken obstaja. In, če jih je toliko, zakaj mi noben ne sede? Skoraj sem umrla, preden sem se znebila tistih glupih nalepk. In še vedno hočjo bit šekasta.
Kako pa vi? Pomivate okna? S šnopsom? Z vitreksom? S cajtng paperjem? A jih sploh ne pomivate?

13. 12.

2006-12-13T23:42:00.000+01:00

Z G.A. sva imela predavanje v Knjižnici Domžale. Poslušalcev je bilo povprečno ne preveč, kar je bilo najbolj zanimivo so prišle zelo mešane generacije. Fino je predavati ljudem, ki pridejo radovedni in pogumni, da konec izkoristijo za vprašanja. V bistvu šele takrat predavanje dobi svoj pravi smisel. Uživala sem (sva) kot vedno.
Zdaj je za letos konec. Počasi se bomo pogreznili v zimsko-novoletne užitke. Jaz že vem kaj bom delala. 100x na dan bom pregledala vse kar smo ustvarili v teh kratkih dveh mesecih, valjala se bom po sedežni z otročki in G.A. in ne bom mislila NIČ! Razen, kako lahko še bolj lenarim. Upam, da mi kdo verjame;-). Aja, nujno moram v Strunjan po kamne. No, en izletek se bo že prilegel, a ne G.A.?!

Sicer pa je danes prav poseben dan. Pred 28 leti sem dobila prvo menstruacijo. Še zelo dobro se spomnim kako je bilo. Običajno nekaj, kar deklica komaj čaka in edina pozitivna plat, ki jo kasneje vidi v tem, da se stara. Kisla glista je tukaj izvrstno, fenomenalno in kruto realno opisala 'tiste' dneve. Vse večkrat skočim na njen blog. Jo bom morala dati med linke. Dejstvo je, da zares dobro piše. Morda mi je všeč tudi zato, ker vse napiše tako, da se bralci lahko zabavamo. In če njej do takrat ni bilo zabavno, ji je sigurno potem, ko napiše. Tukaj čutim nekaj skupnega. Zelo zabavno se je besen usesti pred računalnik ter dogodek pogledati z druge plati.

No, ostala sem pri neljubem dogodku izpred 28-tih let. Težko pričakovan dogodek je v sekundi, ko sem povezala bolečine v trebuhu, z madežem na perilu, postal nekaj, česar nočem več. Menstre sem imela dovolj v prvih petih minutah. Starša sta se zelo odrezala. Peljala sta me na večerjo, me podučila o možnih posledicah mojega odraščanja in me tolažila. (Saj to traja samo nekaj dni na mesec. SAMO???) (Nista mi povedala, da en teden na mesec, khm, ne bo najlepših intimnih užitkov (jasno - ko do konca odrastem), vse ostalo pa. :-))
Za darilo sem, poleg večerje, fasala VIR ne vem kolk - mislim, da 80. V plavi vrečki, ki so segali natanko od brade do tilnika. (Mojim letom primerno:-))
Itak imam vsled mojega razvoja štiri krasne otročke. Pa še vedno sem nehvaležna za ta 'dar'.
Pravijo, da smo ženske takrat zoprne. Pa ja de. Naj moški zračunajo, koliko časa zagonimo po wc-jih s pedenanjem ta zadnje. Da ne omenjam drugih nevšečnosti, ki ... Ma brez veze. Dons praznujem, ker je treba praznovati vsako reč. Vsaj vem, da sem živa. Dokler teče kri, si živ, pravijo. Potem si miren in trd. In takrat sem baje postala ženska. Šele pri trinajstih. Prej nisem bila -ne tč-ne mš.:-)
Na zdravje!

Črno-belo, mavrično

2006-12-12T22:40:00.000+01:00

Takole se je začelo 1. oktobra 2006 ob 7h zjutraj. Vsakega posega me je bilo strah. Čas je, da se zahvalim Mojci, ki je vdano in skrbno skrbela zame. Posušila vsako mojo solzo, osvetlila vse najine strahove in prišla vedno, kadar sva jo zares rabila in tudi, kadar je nisva. Mojstrsko opravlja svoje delo in ob tem ostaja prijateljica. Ne vem, ali ima kdo takšno izkušnjo. Povem vam - to ni preprosto! Škoda, Mojca, ker ni besede, ki bi prekosila besedo HVALA! Neizmerno ceniva tvoj trud!

Vila Čira - Čara prej

Vila Čira -Čara v belem plaščku

Vila Čira -Čara namazana s kremo proti gubam

Vila Čira - Čara, včeraj. V novi preobleki. (Začarana)

Danes je spet malo drugačna. Vsak trenutek se nekaj lepega zgodi. Dela gredo počasi h koncu, 'cokel' in dvorišče prideta na vrsto spomladi.
Zdaj so začeli prihajati neki listki, na katerih je po dveh, treh straneh nekaj popisano in na koncu je navadno sedem mestna cifra. Na začetku pa piše RAČUN?!
Ne vem, kaj točno to pomeni. Spominja me na račke. Ampak mi nimamo račk! Imamo samo mačke in občasno mačka.

Besedica RAČUN me spominja na tole zgodbico:

Albanec gre v Srbijo. Se pelje. Na Albansko Srbski meji ga ustavi carinik in ga vpraša:
"Ima nešto za prijaviti?"
Albanec:
"Ništa. Imam samo jedan kalkuljator u kuferu."
Carinik:
"Otvori kufer!"

Albanec odpre kufer v katerem leži mitraljez.

Carinik:
"Pa kakav ti je to kalkuljator?"
Albanec:
"Ma, imam neke račune, da sredim..."

Ali ima kdo od vas kalkuljator, da 'sredim' te račune?

Komu je padla sekira v med?

2006-12-11T00:16:00.000+01:00

Meni! Dan sem začela z željo po medu. Ne zato, ker bi me kaj bolelo. Preprosto sem si zaželela okusa iz otroštva. G.A. je očitno hotel ustreči moji želji in vročično brskal po omarah. Med je vedno pri hiši in kako, da ga danes ne bi bilo. Eh, pa ga je le našel. Kozarček, ki ga je že davno dobil za darilo. In glej jo srečo, v njem je ležala potopljena sekirica iz voska. Nisem imela težav z odločitvijo. Danes pa bo dan! Sekira ne pade kar tako v med, sama od sebe. Nekdo jo mora vreči noter.
Itak ves čas mojega življenja izgledam kot kozarček medu, s sekiro v notranjosti. Kakšnim bednim provokacijam se nikoli ne pustim dolgo motiti.
Zajtrk je bil meden. Mazala sem si med na posušen kruh in si oblizovala prste, po katerih se je vlekla sladka tekočina. Njami! Končno se mi nekaj lepi po členkih, kar ni prah, prašek ali zastarela svinjarija. Nič od tega se ne da z užitkom oblizniti. Med pa lahko oblizuješ do nezavesti. S takimi prsti težko karkoli primeš v roke, odpreš vrata v kopalnico, pipo.... Če s takimi rokami pobožaš koga, ki te je pri srcu, se nalima nate za zmerej;-). Če kresneš koga, ki ga ne maraš, se zgodi isto. Torej je bolje božati, kot tepsti. :-D. Bog ne dej, da bi vlačil za sabo sovražnika!
Poskrbela sem, da se je dan vlekel medeno naprej, uživala v družinskem vzdušju, celo gledala 'Umore na podeželju'. Uh tv-ja nisem gledala že mesece. Ob vsem tem cukru sva z G.A. počistila vhod s solno kisilino, ki sem jo po bajti iskala ene tri ure. (Varno je bila skrita pred otročki, da ne bi kdo poskusil, če je v flaški malinovec.) Kislina je prijetno cvrkotala po keramiki in razžirala svinjarijo, med tem pa sva (no, khm, to je počel G.A. sam oz. s pomočjo I., med tem, ko sem jaz gledala tv) sestavila (novo) pohištvo in zavidljivo lepo opremila vstop v Vilo Čira-Čara.
Za zaključek je prišla k meni moja sis, s tretjino svoje familije. Dolgo sem jo že čakala, zato sem bila toliko bolj vesela.
Zdajle se bom medeno zadovoljna odpravila v pojstlinko in medeno oddrnjohala teh par uric.
Za zajtrk priporočam med.

Letos Božička sploh ne bo

2006-12-09T00:46:00.000+01:00

Prasci! Skuhali so ga... Tukaj!

Kdaj sem bila prvič tepena

2006-12-08T00:05:00.000+01:00

Strašno fajn se mi zdi, ko dobim darilo (jaz rečem darile). Danes sem dobila svojo čisto prvo € denarnico ali tošl, kot se reče po domače. No, za ta tošl se cufajo štirje mladoletniki, ampak jaz se ne dam, ker je to moj prvi € tošl. Prinesel mi ga je sosed. Praznega.
Ko sem ga držala med prsti in ga pregledovala, se mi je spomin odrolal mnogo let nazaj. Okoli 37 let nazaj, ko sem kot majna deklica dobila svojo prvo denarnico in s tem enega najbolj travmatičnih trenutkov v mojem življenju. Bolečina se je vlekla do odraslih let.
Rjava je bila in tudi prazna. Z otroško glavo sem razmišljala drugače in čisto logično. Denar je za v denarnico. Na stopnišču, na omari, je ležalo 50 par. Tisti, starejši, ki berete moj blog veste, da je bil to kovanec rjave barve, za katerega nisi kaj prida dobil. Kot otrok sem sklenila, da denar ne sodi na omaro, temveč v denarnico. Odnosa do denarja v tem smislu, da bi vedela, da ni moj zasluženi, tudi še nisemo jemali. Zato sem vzela tistih 50 par in jih pospravila tja, kamor so po moji logiki sodile. V mojo novo, prazno denarnico. Na to dejanje sem bila še posebej ponosna, saj sem naredila več dobrih stvari.

Pospravila neklaj tja kamor sodi.
Vedela sem, kam sodi (nisem vrgla v smeti).
S tem dejanjem sem moji denarnici osmislila njeno poslanstvo.
Stara mama je vedno rekla: 'Vse kar je okroglega se pobere!' Ni sicer ležalo na tleh ampak jaz sem si rekla, bolje, da poberem PREDEN pade na tla.

To, da sem ukradla nekaj, kar ni moje, nisem vedela.
Bila sem stara okoli 4 leta. In tako sem toliko stara takrat razmišljala. Vseh občutkov se do potankosti spomnim. Ponos, sreča, zadovoljstvo.
Skratka, v enem hipu sem imela tošl in v njem 50 par. Srečna sem bila, da sem naredila red in, da moja denarnica ni več prazna.
Sprehajala sem se po 'mojem' polju in denarnico izgubila. Tega nisem opazila, dokler ni prišel sosed in vprašal, če je tisto 'naše'?!
Sosed je odšel, jaz se spomnim, samo še vprašanj.
'Kje si dobila denar?'
Po tonu v katerem je bilo vprašanje izrečeno, sem vedela, da je nekaj močno narobe, zato sem se zlagala, da ne vem. Večkrat. Vsakič, ko sem se zlagala, sem jih dobila po tazadnji. Ko sem povedala po pravici, sem jih še enkrat dobila. V prvih poskusih, da se izvlečem z lažjo sem jih fasala, ker sem lagala. V zadnjem, ker sem kradla. Vem, da je vse potekalo tako, kot je bilo prav v odraslem svetu. Nikoli pa nisem uspela povedati, kako ponosna sem bila nase v mojem, otroškem svetu.

Nisem bila dostikrat tepena, tega trenutka pa vseeno ne bom pozabila.

Zdaj imam pred sabo prazno € denarnico. Ker vem, da krasti ni lepo, (in, da je kraja tudi, če tega ne veš) od danes naprej zbiram evre. Svoji novi denarnici moram zagotoviti njen smisel in njen obstoj.
Kaj pa vi? Se spomnite, kdaj ste bili prvič tepeni?

M'klauš

2006-12-06T23:35:00.000+01:00

Pri nas praznujemo vse tri strice.

Prvič zato, ker je fino praznovati in se vsi zberemo na kup.
Drugič zato, ker gre mami končno v štacuno in naredi dobro večerjo.
Tretjič zato, ker itak, kar naprej kaj potrebujemo, zakaj bi vse kupovali starši;-).
Četrtič, zato, ker ne hodimo v cerkev, kljub temu, da je naša vera vse prej kot šibka in, ker nikoli nismo zadovoljni s ponudbo na volitvah.

Dobila sem rokavice in vischy-evo kremo proti gubam. (Od zdaj naprej na meni ne smete videti niti ene gube več! Niti tiste, ki se naredi zaradi določene vsote kilogramov preveč.)
G.A. je dobil darilni bon za masažo in ...ja, rokavice a ne!, da ne bo jokal.:-)
Najstarejši I. je dobil svojo prvo britvico in brivsko peno. Ko to kupiš svojemu otroku, je pa res poseben trenutek. Kar naenkrat je iz malega smejalčka nastal moški, ki se brije... in ima številko noge 44. Kadar me objame, mojo glavo lahko naslonim na njagovo ramo. Je to moj mali I.? Ne, to je moj veliki I.
Starejša hčera M. je dobila parfumček in še nekaj malega dišečega zraven. Tudi ona hiti v mojo višino. Spomnim se je iz časov, ko ni imela nobene potrebe, da bi hodila in govorila. Sedela je na tleh, z odločnim in jasnim izrazom ter z jasnimi telesnimi gestami natančno sporočila, kako bo nekaj prišlo 'samo od sebe' do nje. Dolgo časa je res prišlo.
Malo mlajša hči I., je tudi dobila parfumček in še nekaj malega dišečega zraven. Hiti za svojo sestrico in se močno spozna na kozmetiko. Rada je lepa. Ima pa še pridih otoškega v sebi, tako, da jo včasih še zalotim, kot tisto majhno mamino bitjece. Otroček, ki brez hrupa stopa po svoji poti in se ne pusti pretirano vznemirjati.
Najmlajši E. je dobil Lego - tehnic. Končno! Morda v poduk staršem, ki imajo veliko otrok. E. je imel veliko igrač od starejših, zato se sploh ne spomnim, da bi mu kupovali igrače. Včeraj pa je bil tako srečen. V hipu je ozdravel. In sem se spomnila, kako smo I. kupili lego kocke, ko je šel prvič k zobarju. Pri E. smo veliko teh trenutkov kar spregledali. Ni prav. Včeraj sem imela občutek, da je srečen prav zato, ker nismo spregledali tega, da je še 'majhen', ker smo mu dali pravico biti otrok.
Poleg daril sem od M'kauša dobila eno čudovito spoznanje. Hvala!

Trenutek

2006-12-06T23:19:00.000+01:00

Danes je bil tisti trenutek, ko sem popolnoma sama sedela na pragu pred hišo in bila neskončno srečna! Bil je tako pristen, da bi ga lahko delila s celim svetom! Naš dom postaja resničnost pretekle predstave. Težko je verjeti, da je lahko nekaj takega sploh možno. Mojstrov, ki so prej tavali po naši notranjosti, v stanovanju ni več. Vse je pospravljeno, diši in se sveti. Še klet in zunanjost in smo na koncu. Spoznanje, odrešujoče spoznanje je bilo danes - kljub temu, da je na trenutke tako, kot, da smo na koncu tudi z živci, se to ne bo zgodilo. Vsak mali projekt, ki je speljan do konca, nam tisočkrat povrne vloženo energijo. Takrat vsak 'mali' projekt postane ogromen.
Potrebujem malo več časa in bom napisala kaj več o ljudeh, ki jim rečemo izvajalci.

Lepo je, res je lepo! In košček te lepote je moje. Sanje? Ne, resničnost! Če so sanje bom še dolgo sanjala.

Čas, ki ga ni več

2006-12-03T23:12:00.000+01:00

Minuli teden, jasno. Kaj se je neki meni dobrega zgodilo? Veliko!

Ponedeljek se je začel za oddajo Med štirimi stenami, kjer sva bila z G.A. gosta. (na radiu slo1) V studiu itak neizmerno uživam, zato vedno pravim, da, ko se bom naveličala tega dela - grem na radio. No, no, kar pomirite se - nič ne kaže, da se bom naveličala mojega dela.
Kar je še dobrega, iz dneva v dan napredujemo pri obnovi hiške in zdaj je že kaj videti. Zakaj ne pokažem? To paše v rubriko slabo.
Kar je še dobrega, sva z G.A. zaključila teden s seminarjem Zeleni ključ za starše, ki je bil eden ta boljših.
Dobro je tudi to - da bomo imeli za najlepšimi vrati, najlepši vhod!
Danes je bil športni dan v MB - saj že veste, da se rada vozim.
Med tem, ko sem se vozila, mi je moja mami omogočila pomoč in imamo odlično, do popolnosti spucano hišo. Hvala ti mami! Res mi je odleglo. Ne bomo menjali vrat, ker so zdaj stara kot nova!
Vsled tega, me danes ne bolijo vsi členki na prstih. Zelo dobro!
Ne smem pozabiti tega - skoraj ni bilo konfliktov. Eden (konflikt) je nekaj hotel - ampak nam ne dela zvonec :-). Nisva ga spustila, da bi stopil čez prag. Bravo midva!
Nedeljo smo zaključili skupaj z M. in P., kar mi je bilo v veliko veselje.
Klemen me je spet vlekel in potegnil z greznice. HB!

Slabo...

nagaja mi računalnik - spet.
šteka mi e-mail - spet.
na blog nočejo nobene slikce - spet.
otrokom skoz nekaj fali - spet.
ne da se mi delat - spet.
jutri je ponedeljek - spet.

Torej, nič novega ;-).

Uravnoteženo, ni kaj.

P.S.

Bila sem na koncertu Ad libitum. Nič ne bom pisala, ker sem ugotovila, da za tako resne reči še nisem dovolj velika. Kljub temu, da so peli odlično, sem dobila simptome majne punčke. Saj veste - ko so nas silili k maši in smo postali zaspani, gledali naokoli, (smola, v dvorani nad kavarno imajo popolnoma dolgočasen strop in še vezni tekst je bil beden!) spreminjali tekste v naših bučkah, vse nas je srbelo in žulilo... Vmes sem se ukvarjala z idejo, da imam mogoče uši. Opazovala resne poslušalce in izraze na obrazih. Potem mi je šlo na smeh itd. Ne bom več pisala, ker me bo ozmerjal M. in tudi malo stam me je. Moram še malo odrasti.

Črnambla

2006-12-02T23:45:00.000+01:00

Danes sem zvedela, da me moji novi lastniki, zaradi žalostnih okoliščin, ne morejo vzeti k sebi. Iščem nov domek. Sem prijazna mucka, nežna, rada se crkljam in znam uporabljati wc. Pepelnato sivo črna dolgodlaka Berti. Ali me kdo želi?

Linki

2006-12-02T22:41:00.000+01:00

Moj blog sem opremila z linki, ki me zadnje čase spravljajo v obup! Nihče nič ne piše.
Domen (moj nečak, ki globoko v sebi skriva veliko nadarjenosti za pisanje) se gre kmečki turizem že celo večnost, Vrta je vtaknil svojo ustvarjalnost v žep in jo očitno opral v pralnem stroju, Barbka (moja nečakinja, tudi odlična pisateljica) piše v glavnem, kadar je žalostna (še dobro, da ne piše preveč). Klemen, sijoča zvezdica vztrajnosti, rešuje moje linke, vmes sem dodala Lenivca in Hirkani, prvi me vedno očara s svojim pisanjem. Odličen je, glede na ime, mu oprostim, da ne piše pogosteje (no, in ker te poznam), Hirkani pa je zelo življenska in po mojem okusu. Verjetno zato, ker imava obe naročje ustvarjeno za najmanj pet ljudi. Od kar sem bila na blogarskem srečanju, kdaj pa kdaj pobrskam tudi po drugih blogih. Zadnje čase mi mi sekunde tega ne dopuščajo. Vem pa, da obstaja kar nekaj res odličnih 'pisateljev'. Kaj naj z mojimi linki? Naj jih 'zrediram'? če komu zagrozim, da ga bom dol vrgla, se verjetno sploh ne bo zjokal.

Bazen

2006-12-02T21:54:00.000+01:00

Kaj neki koplje bager na našem dvorišču? Ostalo nama je še mal drobiža in si bomo naredili bazen:-D! Če bomo imeli kaj prostega časa, se bomo v njem namakali, če ne, bomo imeli akvarij.

Trenutno potekajo debate o tem ali bo za nudiste ali bomo plavali v bundah;-). Naša Toyotica se že veseli trenutka, ko jo bomo končno zapeljali vanj.

Toliko za informacijo, da se bodo sosedje malo žrli od zavisti...:-D

Kako je?

2006-11-30T23:00:00.000+01:00

E. ima zlomljen mezinec in hudo opeklino na palcu. I. ima zaskočen vrat, kar je zabavno, ker lahko samo pokima, ne more pa odkimati. Če mu pravilno zastaviš vprašanje, lahko dobiš le pravilen odgovor, kar je pri najstniku zelo zabavno :-D. M. ima virozo. Ilona si je s svojo intuicijo rešila življenje. G.A. je do nezavesti utrujen. Jaz? Jaz sem pa popolnoma super. Prav nič mi ne manjka. Razen, kot ste že prebrali spodaj, sem se rodila s prirojeno napako - brez prostega časa. Manjka mi tudi pol desnega kazalca, kar je dobro, ker žugam lahko le s sredincem:-D!
Če me kdaj zanese tako daleč, se najini otroci zelo močno zabavajo. Njihovih komentarjev vam raje ne povem.

Hiška napreduje. Slike pridejo te dni. Je tako lepo, da se bojim, da bi kdo oslepel.

Neka gospa, ki je šla tod mimo je rekla: 'Vi imate pa res LEP okus!'
Takšna ocena me je močno presenetila, saj sem prvič v življenju začela razmišljati o lepem okusu. Kakšen je lahko pravzaprav okus?
Okus v ustih, ki obraz lahko razpotegne v spako ali pa v nasmeh. Sladek, kisel, grenak, slan... Kako je lahko lep ali grd? No, grd te verjetno sili na bruhanje. Kaj pa dela lep? Vzbuja željo po še. In še in še. To pomeni, da morajo ljudje z lepim okusom to vzpodbujati. Okus v očeh - estetski okus, ki vzbuja željo po pogledu. Lepo te sili, da bi gledal do neskončnosti in užival, grdo te ravno tako sili, da bi gledal in se zgražal. Najbolje, da začnem graditi novo hišo, z lepim okusom. Kako naj to povem G.A., da se mu ne bo do konca grdo zmešalo? Če se to zgodi, bo moj okus v hipu grd. O detajlih bo treba še malo razmisliti - da bodo lepi:-).
M. najina hči pravi, da je okus nekaj subjektivnega. Tudi, če gledaš v objekt. Modro.

29. november

2006-11-29T09:10:00.000+01:00

1984.
(S tistim 29. nov., ki se je zgodil leta 45 ima le to povezavo, da smo bili v dobrih starih časih takrat prosti.)

Takrat sem G.A. prvič prijela za....
.....rokco.
(Ooooooooooooo, sem misnla, da me bo konc, še zdele čutim, kako mi je takrat bilo. Za umret! Pa pravjo, da je fajn bit zaljubljen.)
:-D

Kakšno nasilje! Ja, tega nasilja mi res ni bilo nikoli žal.

Moj konjički

2006-11-28T20:36:00.000+01:00

Velikokrat me ljudje sprašujejo, kaj počnem v prostem času. Kaj neki je to prosti čas? Če je vsaj malo podoben prostemu padu, verjetno izgine tako hitro, kot pride. Zato ga verjetno sploh ne zaznam.
Običajno ljudje v prostem času gledajo tv, hodijo v fitness, na plesne vaje in še kam... Ampak spet se v meni pojavi dvom - ali je to še prosti čas, če moraš nekam it, se v nekaj oblečt, nekaj počet... Jaz recimo vozim psa na dolge sprehode in tega ne doživljam kot prosti čas, na sprehodih sicer neskončno uživam, nisem pa prosta..., niti prosto ne padam;-) (razen, če slučajno naletim na odprt komunalni jašek. Evo, odgovor! Kaj počnem v prostem času? Padam v komunalne jaške, globine 2,5 m širine - ne vem točno, mislim pa, da se še lahko malo poredim za kvalitetno padanje, ups, preživljanje prostega časa.
Tv ne gledam, v fitness ne hodim, na plesne tudi še ne... OMFG a sem se rodila z napako? Brez prostega časa?
Verjetno. Dokler tega nisem vedela, se tudi nisem sekirala.

Imam pa kar nekaj konjičkov, ki jih popolnoma nikoli ne izkoriščam v prostem času. Enega imam že od rojstva in ga počnem kar spotoma. To je moj osovraženi konj(iček)...

Hujšanje

Ko sem se rodila sem bila v procentih približno toliko (pre)težka, kot sem še danes. Torej me je Bog položil v zibko z eno vrečko sala preveč. Ziher mu je padla iz roke in eno ubogo dete je bilo sigurno prikrajšano za to vrečko in še danes hrepeni po mehkobi in toplini. Kje si, da ti vrnem ta žakelj (v vseh teh letih sem materijal dobro naložila in ga oplemenitila) in te od veselja zraven še objamem?

Moj najbolj priljubljeni konjiček je:

Branje

Trenutno imam sicer prepoved branja do novega leta. Prepovedala sem si brati, ker potem nič ne spim. Kako zapreš knjigo, ko je enkrat odprta? Jaz to ne znam. Šele, ko jo preberem do konca, se zapre sama.

Moj še bolj priljubljeni konjiček je:

Kadar me G.A. odpelje na izlet

Kar nekam, po kar nekaj, zaradi ljubega miru. Tega si pa ne bom nikoli prepovedala.

Še eden z naj lestvice:

Debate, ki jih imamo z otroki, ki so nenapovedane in nepredvidene. Še boljše so, če se razvijejo iz kakšnega problema. To obožujem.

Naslednji:

Pasji sprehodi... , če se GoYa spotoma ne povalja v dreku so vredni nebes. Takrat mi blodijo po glavi, po srcu in celem telesu, najbolj ubrisane ideje. Največ mojih postov nastane, ko gledam v nebo.

Joj tega ne smem pozabiti:

Čudoviti večeri s prijatelji, tisti, ko pade debata, ki jo nočeš nehat, ko se že svita dan in bi še kar bil in bil. Teh ni veliko, so pa zato toliko vrednejši!

Iz vsega tega sklepam, da bi morala spustiti kakšnega konja, da bi lahko počela kaj v prostem času. Če pa dobro pomislim, prostega časa niti ne rabim. Kaj bi počela, če bi mi bilo dolgčas?

Kolikokrat je pa pri vas tkole?

2006-11-28T15:59:00.000+01:00

Danes mi je prijateljica poslala tale filmček. Klemen ga je spravil v stanje, da sem ga jaz s svojo pametjo, lahko položila na blog s tremi klik, klik, klik... Takole se počutim, ja, velikokrat, in zelo malokrat to pokažem.

Klape

2006-11-26T20:36:00.000+01:00

Včeraj je minil en prijeten večer, ko smo bili na srečanju Klap, ki ga je organizirala Klapa Mali grad iz Kamnika.
Roman, Boris, Matej, Bojan, Albert, Boštjan, Francelj in Marjan so člani Klape iz našega mesta, zraven je še Marjetka, ki je zelo pomembna oseba iz ozadja. Vsak posebej, na svoj način, poskrbi, da je klapa takšna kot je. Lahko rečemo samo, da iz leta v leto napredujejo in jih je večje veselje poslušati. Gostujoče klape (Gusarica iz Komiže na Visu, Kamik iz Kostrene, Sklad iz Bakra in Kastav iz Kastava) so prinesle svežih morskih energij, novih navdihov našim fantom in veliko res kvalitetno zapetih melodij, ki sežejo v srce. Koncert je bil (M. je rekla 12 od 10) fantastičen, po koncertu pa smo se še neformalno zabavali, slišali veliko pesmi in bili deležni res prijetnega druženja. Najbolj me je presenetila ženska klapa Gusarica, ki je v enem letu pokazala, kakšne so njene ambicije. Glasovno so punce enkratne, pesmi izaražajo s prefinjeno točnostjo in občutkom. Težko je napisati. A veste kako je, kadar ti gredo kocine pokonc? No, tako nekako je najlažje opisati. Zdaj bomo čakali na novo srečanje, vmes pa bomo imeli še velikokrat priložnost poslušati naše fante.

Šla sem

2006-11-25T19:03:00.000+01:00

v Merkator. Kupila sem si šampon in milo in balzam. Kaj je bilo danes drugače? Nisem gledala cen. Kupila sem si , kar mi je dišalo po nosu, kar mi je dišalo po okusu in še, kar je dišalo očem. Oh, kako dobro je delo.
Glede na stanje v tošlnu in družinskemu proračunu, si tega seveda ne bi smela privoščiti. Ampak danes je prav tak dan, ko nekaj rabim zase. Res je tudi, da še nikoli nisem nič rabila zase, kadar sem si lahko privoščila. Takrat vedno kupim otrokom.
Ker je sranje sranje in ker sem itak zamajala varnost naše eksistence, sem si potem kupila še pulover (najlepši;-)) in šal. Če se bo G.A. slučajno kaj razburjal, se bo vsaj upravičeno:-D.

Zdele grem pa lepo, na novo dišeča, v novem puloverju, z novim šalom, na srečanje Klap.

Obupana

2006-11-23T22:56:00.000+01:00

Razmišljam, kaj se mi je danes zabavnega zgodilo. Verjetno res kaj, vendar me okupirajo popolnoma drugačne misli.

Ali veste, da po naših ulicah, v Kamniku, hodijo narkomani in ustrahujejo naše otroke, jim nasilno pobirajo denar, mobitele in druge vredne stvari?
Grozijo jim konkretno s stavki kot so : " Vem, kje si doma. Našli te bomo in tudi tvoje brate in sestre. Prodali jih bomo za dilerje v Italiji. Jaz bom potem imel keša kot trave. Ali pa jim bom naredil kaj drugega (ta 'mladenič' ima med drugim na vesti že en umor!), meni itak nič ne morejo... (zakon narkomane ščiti kot bolnike). Če boš komu povedal, da sem ti jaz spizdil mobič, se pazi...."
Da si starši ne upajo poklicati policije, ker policija vedno storilca obvesti o podatkih prijavitelja. Ker so ti starši že imeli kruto izkušnjo s policijo, jih je strah!

Ali bodo take izkušnje prisilile nas starše, da se organiziramo in si kupimo pištole? Ali ima kdo kakšen bolj human predlog?

Podobna fotografija je že bila objavljena na blogu Hirkani.

Ali veste, da so gospodje z občine, pregnali naše sk8arje s pločnika na Jenkovi. Tistim, ki so že polnoletni so grozili z denarno kaznijo.
Očitno so nekateri prepričani, da imamo v Kamniku le predšolske otroke. Da se bodo otroci vedno gugali in plezali po plezalih. Zato se na vse možne načine hočejo znebiti najstnikov, ki so prostor ob igrišču uporabljali za šport, ki je očitno za nekatere moteč. Tam so se družili, pogovarjali, sk8tali... in kar je zame napomembnejše, bili na očeh staršev. Prostor so za seboj vedno počistili. Opremili so ga tudi s kanto za smeti. Kje se družijo zdaj? Po skritih kotičkih? Po lokalih?

Kako lahko najstnik razume vse to?

Narkomani lahko počnejo karkoli, kar je moje je lahko njihovo? In to BREZ POSLEDIC! Če sem priden in pošten, me preganjajo in mi grozijo... Ne bom razpredala, kaj je logičen izid takšnega ravnanja.

Samo malo še manjka, pa bom podpisala, da so vislice na Glavnem trgu obvezno osnovno sredstvo Kamnika.

In še epilog:
Tisti, ki je v ponedeljek, pred Merkatorjem, povzročil nesrečo in povozil deklico, je včeraj telefoniral. Ne, ni ga zanimalo, kako se počutita deklici, niti se ni opravičil. Povedal je le, da si je moja hči vse, kar je povedala policiji izmislila (zlagala). Da je I. sama padla pod avto, da je ni 50m vozil na havbi in da jo je nekdo odnesel tja, kjer je ob kraju nesreče obležala...
(Več si lahko preberete v spodnjem postu 'Kje pa sem?'.)

Halooooo?!? Kje in kakšne so danes vrednote?

Močno si želim, da bi tale post prebral naš Gospod Župan. Da bi se začel resno ukvarjati s problematiko našega prelepega Kamnika, preden bo podpisal novo gradbeno dovoljenje za novo stolpnico.

Kje pa sem?

2006-11-22T08:14:00.000+01:00

Nimam časa pisat, ker imava z G.A. čist novo, ta pravo, prvo samo najino - POSTELJO! Pomislite, včeraj sem šla spat ob 11h!!! in sem celo zaspala.

Sicer pa so bili tile dnevi v znamenju sreče. I. najina hči, je v ponedeljek s svojo prijateljico prečkala (na prehodu za pešce) cesto pri Merkatorju. Ko sta bili nekje na sredini ceste, je opazila, da se jima z veliko hitrostjo bliža avto in da ne zavira. Pograbila je prijateljico in jo potegnila k sebi, v upanju, da se bosta izognili najhujšemu. Ker ju voznik očitno ni videl, hitrosti ni zmanjšal in je kljub trudu I. z levo lučjo zadel prijateljico, ki je najprej padla na 'havbo' (I. je ni vedno spustila, dokler ni začutila, da jo bo potegnilo spodaj) in ko je voznik zaviral na tla.
Po padcu prijateljica ni čutila nog. I. pa je reagirala popolnoma odraslo. Poklicala je pomoč, prijateljici ni dovolila, da se premika, ker je vedela, da ima lahko poškodovano hrbtenico..., tekla domov po starše, ki so sicer naši novi sosedi. Skratka - ni spustila ene pomembne stvari.
Vse se je dokaj srečno končalo. Prijateljica ima počeno medenico in najmanj šest tednov ne sme stopiti na nogo, hud udarec v obraz, brez poškodb glave...
Včeraj zjutraj sem I. peljala k njej v bolnico in tega objema med njima nikoli ne bom pozabila!

Midva z G.A. sva takrat, ko se je vse to dogajalo predavala v Ptuju. Ne vem, ali bi bilo kaj drugače, če bi bila doma. Vem samo za tisto neznosno stisko, ko sem bila tako daleč stran od otroka, da ga nisem mogla objeti, potolažiti, mu biti v oporo. Takrat se razdalje povečajo do čiste neskončne nemoči.

Romi

2006-11-19T17:54:00.000+01:00

Tole sem danes poslala po mailu, ta hip sem se odločila, da kljub vsemu dam še na blog. Ni napisano zato, da bi kogarkoli razjezila ali užalila, to je le moj pogled na nekatera dejstva.

Pozdravljeni vsi skupaj!

Zadnje čase dobivam veliko pošte, ki se na različne načine - v glavnem cinične - norčuje iz Ciganov. Prosim vas, da mi take vrste pošte NE forvardirate ker:

so tudi Cigani ljudje
imajo svojo zgodbo
imajo svojo zgodovino
imajo svoj način življenja
bi bila sama v drugem okolju enaka Ciganom
se mi lahko vsak trenutek zgodi, da bom postavljena pred takšno dejstvo…

Verjamem, da so ljudje z drugačno kulturo, drugačno zgodovino, drugačnim načinom življenja, lahko zelo moteči. Ampak moje prepričanje je, da ni naša naloga, da sodimo, pljuvamo in ponižujemo. Izvolili smo vlado, ki bi se morala lotiti socializacije tako ciganov, kot ostalih tujcev in tudi nas Slovencev, oni pa so se tega lotili tako, da so problem spakirali v vrečko in ga na skrivaj postavili pred druga vrata. Kaj, če bi se v tej vrečki znašel kdo od nas?

Slišali smo, da so kriminalci… Ali nismo pravna država? Ali nimamo sodišča?

Sem mnenja, da bi se strpnostjo, znanjem in povezanostjo dalo mnogo rešiti? Kaj se dogaja zdaj? Nimate občutka, da v nas nekdo podtalno prebuja očutke, ki jih naši starši poznajo iz druge svetovne vojne, ko je nas Slovence Hitler tretiral zelo podobno?

V upanju, da nas nikoli več ne bo nihče preganjal, vas lepo pozdravljam,

Lea

Ključ - zeleni ali od zelenih vrat

2006-11-19T15:36:00.000+01:00

V soboto je Berti Grdavš odpotovala na Štajersko, v svoj novi dom.

V petek in soboto sva bila v Sežani. S skupino zelo simpatičnih staršev smo se šli Zeleni ključ in pridobili ogromno izkušenj drug od drugega. Ker sva eno noč prespala, sem bila odmaknjena od vsega tega kaosa doma. Prespala sva v Youth hostel-u v Pliskovici. Priporočam! Tam je čudovita učna pot, vsaka prva hiša ima odlično vino... žal tega z G.A. zdaj nisva mogla prakticirati..., se bova še vrnila tja. Samo na vino :-) In v tako kratkem času sem pozabila, da imamo doma šoder v šalcah, posteljah, v banji... Ko sem se vrnila, sem se morala kar malo prizemljiti. Saj gre vse skupaj počasi h koncu. Iz denarnice že smrdi po trohnobi. Sicer pa so bili nekateri mojstri res mrhovinarji in bodo dobili ostanke. Slikce bodo te dni. In ocena mojstrov tudi. Eni, ki so nas zares nate.... so še na preizkušnji. Bomo videli, kako se bo končalo z reklamacijami. Potem vam vse povem. Aja, vesela novica pa je ta - VSI TISTI, KI STE IMELI KLJUČE OD VILE ČIRA-ČARA, JIH LAHKO MIRNO VRŽETE STRAN. KER RES NE VEM VEČ, KDO V SLOVENIJI POSEDUJE TA KLJUČ, VAM SPOROČAM, DA V NAŠO HIŠO VEČ NE MORETE. VRATA SE KONČNO ZAPIRAJO :-)! Koliko časa se bodo zapirala pa... bomo videli. Tega, da so to najlepša vrata tudi ne pozabite.:-) Danes zvečer pa Klapa v Kavarni Veronika. Nikar ne hodite tja, ker je vse zasedeno in bomo še mi, ki nam bo ratalo noter prit, dihali na škrge.

Vse

2006-11-16T23:03:00.000+01:00

Vse se je nagrmadilo v današnji dan. Zjutraj še obeh očes nisem odprla, že so vsi hoteli nekaj od mene. Ob tem naj bi službovala od 9h-14h in potem, popoldan, še skupaj z G.A. predavala v Kranjski Gori. Jasno je, da nisem pristaš tega, da mi drugi določajo hitrost, zato sem stvari začela odpovedovati. Ampak za vsako stvar, ki sem jo odpovedala, so priletele tri nove. Zakurila sem si ročno bremzo - tudi to ni pomagalo. Ob vsej noriji, mi je potem preostalo samo še tisto, saj veste (Gardaland), zapreš oči in čakaš, da pristaneš. Brez smeri, brez koles, brez goriva. Zdaj sem tukaj - ko se gledam v šipi novega okna, se mi zdi, da sem celo še živa. Ampak ne vem, če sem to jaz... In nikogar ni, ki bi mi povedal kdo sem. Od kar imamo tako perfektno izolacijo, je tišina boleča. Nekam vakuumsko deluje. Še mački me čudno gledajo. Mogoče pa le jaz nisem jaz. Če sem nekdo drug, kdo potem sem? Nič pametnega se ne morem spomniti. Ta hip, bi najraje bila moj Mihi (medo), ki cele dneve na moji nočni omarici preždi in se zabava, ko nas gleda.
Ja! Bila bi nekdo, ki ždi in se zabava. In spet ne vem, če to znam. Nekdo bi me moral natlačiti z žimo ali z vato ali pa z rižem, mi izpuliti jezik (G.A. se že veseli) ter me nekajkrat oprati v pralnem stroju na max. centrifugo. To so idealni pogoji, da postaneš MiHi.

P.S.
Pri tej povezavi morate iti z miško do 6. decembra, ker ne znam narediti povezave direktno na Mihija. To je tudi nekaj, kar danes ne more nihče več terjati od mene.

Fraktura

2006-11-16T00:25:00.000+01:00

Ste že kdaj slišali za kompliciran zlom mezinca na nogi? Jaz, ki sem ob štirih otrokih doživela že vse mogoče, še nikoli. Da si lahko polomiš eno majceno koščico komplicirano. No, ta je pa res huda. Naš najmlajši E. je danes prejel diagnozo 'kompliciran zlom desnega mezinca, na desni nogi'. Huje bi bilo verjetno samo še, da bi bil zlom desnega mezinca na levi nogi. :-)
Sicer pa je na urgenci še vse po starem. Tri ure čakanja (danes je šlo skoraj s svetlobno brzino;-)), dohtarji pa vedno prijazni. (Iz mojih bogatih izkušenj.)

Utrujena

2006-11-14T23:53:00.000+01:00

Najpej sem spoznala tvojo 'notranjost'. Nekaj posebnega je bila. Ko sem te prvič srečala, me je pritegnilo tisto, kar je bilo znotraj tebe. Skozi leta sem spoznavala tvojo ranljivost, dotaknila sem se vsake tvoje rane, vedela sem za vse tvoje skrivnosti, ki ti jih je zapustil pečat časa. Iz dneva v dan se s tabo počutim bolj varno, bolj sprejeto, manj ranljivo. Zame si dragocen ščit moje intimnosti, varuh moje biti, božanstvo mojega diha. Negujem te z največjo ljubeznijo in skupaj si deliva skrivnost čustvenega planeta. Veš kdaj sem žalostna, veš kdaj sem jezna, pokažeš kadar te zanemarjam. Moje solze te nikdar ne vznemirijo, vedno jih brezpogojno tolažiš in zaradi njih nimaš nikoli občutkov krivde. Kadar le lahko, vate vnesem novega duha, novih barv, novih energij. Zato mi nisi nikoli hvaležna, ker vedno samo si. In jaz se ne rabim pretegniti za tvojo ljubezen, ker samo si. Če želim me pokažeš, če želim me skriješ.
In sedaj po nekaj letih, odkrivam tvojo zunanjost. (Zanimivo! Navadno je zunanjost tista, ki nas premami.) Centimeter za centimetrom te raziskuje moje oko. Opazi vsako tvojo posebnost. Čutim, da je zanemarjena, tvoja zunanjost. Zato sem se danes lotila vsake tvoje pore, jo skušala očistiti sledov zapuščenosti, jo božala in negovala. Ko sem odstranjevala nesnago s tebe, so se pokazale rane. Verjetno bolijo, ampak mi nikoli nisi pokazala tega. Potrpežljivo si čakala, da bo prišel čas, tvoj čas. Tako ponosna sem, da te imam. Tako hvaležna za tvojo potrpežljivost! Iz tvojih ran ne sikajo zamere, niti jeza, niti žalost. Samo čakaš. Samo si.
Jaz pa bom vsak dan pobrala s tebe košček nesnage in čakala, da me boš sprejela v svoje naročje. Ulegla se bom na travo, ki bo rasla v tebi, sprehodila pogled po tvoji čudoviti podobi in se popolnoma potopila vate. Zares sem srečna, da te imam. Vila Čira-Čara. Naš dom. Naše zavetje.

Danes, samo za vas nekaj gospodinjskega.;-)

Še ena o času

2006-11-11T08:19:00.000+01:00

Ena od stvari, ki 'osrečuje' moj odnos z G.A. je čas. Čas, ki mineva kakor pač mineva, obema se zdi, da mineva prehitro, to dejstvo pa živiva čisto vsak po svoje. G.A. je (v mojih očeh) počasen človek, ki velikokrat zato, da bi veliko naredil, počne veliko stvari naenkrat. Jaz sem hiter človek (zame je to v redu ;-)), ki počne stvari hitro, organizirano in do konca. Tako kot mene frustrira počasnost G.A., jasno, moja brzina. Resnica je, da je v obeh načinih nekaj dobrega in koristnega. Jaz imam velike težave pogledati v počasen svet. Zdi se mi, kot da se vse skupaj premika nekam invalidno, ni akcije, ni adrenalina, ni občutka, da se sploh kaj dogaja. Kaj je v tem dobrega? Hm, recimo, če živiš bolj počasi imaš čas iti na wc, se dolgo pogovarjati po telefonu, prebrati prospekte, pojesti sendvič... No, priznam - res imam težave.
V četrtek sva imela z G.A. skupno predavanje v Mojstrani in dlje predavava bolj meni sede, ker se neskončno rada vozim. Kar pomeni, da sem se veselila že nekaj dni prej.
G.A. se odloči takole - predavanje je ob šestih, do tam je eno uro, od doma greva ob petih.
Jaz - na gorenjki je dostikrat gužva, takrat gredo ljudje iz službe, rada pridem toliko prej, da vidim in začutim prostor najprej prazen... Greva ob štirih!
Ste opazili? Nenavadno, če je tisto kar sem napisala zgoraj resnično. No žal je. Ker tudi, če bi šla po načrtu G.A. bi šla (za mene) počasi.
Ok. Skleneva dogovor, da se izogneva trpljenju enega in drugega. In se odpeljeva od doma ob 16.30... Zame je bilo to absolutno prepozno in sem trpela kot ...
No, po nekaj metrih vožnje sem se uspela skulirati in z G.A. sva padla v prijeten pogovor.

Nato pa:
GSM: "Tralala, tralali, lalali"
Jaz: "Ja, prosim?"
Nekdo: "Dan, kličem z Mojstrane"
Jaz: "Aaaa, vi ste, saj sva že na poti."
Nekdo: "O, super, bomo počakali."
V moji glavi: " Kaj bodo čakali, sej je komi pet, zakaj teži, kaj mi hoče povedati?"

Pogledam G.A., ki popolnoma mirno in zadovoljno zre skozi okno na cesto, izza hriba leze zvonik brezjanske cerkve. Če ima tale Marija res čudežno moč, ne bo dopustila, da se bo zgodilo to kar predvidevam...

Jaz: " Saj imava ob šestih, a ne?"
Nekdo: "Ne, gospa ob petih!"
V moji glavi: " pip, pip piiiiiiip, pppiiiiiiiiippp..........................pip,pip,piiiiiiiiiiiiiiiiiip!"
Porinem GSM v roke G.A., ki se je dogovarjal.
G.A.: "Joj"
Nekdo: nekaj
G.A.: " O joj"
Nekdo: nekaj
G.A.: "Koliko časa imava od Brezij do vas?"
Nekdo: "Nekaj"
G.A.: "Bova pohitela, probajte zadržat poslušalce..."
V moji glavi: "Tiho bodi, tiho bodi...1000x..." Z zvonika brezjanske cerkve so mi verjetno Marija in vseh 1000 svetnikov kazali osle.
Izkupiček:
- zamudila 25 minut.
- od Brezij do Mojstrane sem morala razmisliti, kako bo izgledalo opravičilo.
- poslušalci so se že po mojem prvem stavku nasmejali.
- potem sva razturila, kot vedno
Mimogrede, dogovor o uri je bil tako nejasen, da če bi jaz to vedela, bi šla v Mojstrano že ob 6h zjutraj:-)

Naši mucki zreli za odhod

2006-11-08T14:42:00.000+01:00

Še več naših fotografij si oglejte v galeriji.

Jasno je, da smo nekaj posebnega. Jemo vse, kar nam pride na pot, znamo uporabljati mačji wc, zlezemo v vsako luknjo, ker smo strašno radovedni in čez kakšen dober teden, bomo morali s trebuhom za kruhom.

Naša dlaka je gosta, mehka in dolga. Tudi mami in babi sta dolgodlaki.

Če želite muca, ki je zares nekaj posebnega, pridite pome. Od barve, do gostote in dolžine dlake sem ekstravaganten.

Filmsko!

Samo še repek zavijem. Zaradi lepote!

Ku-ku

Začetki enega dne

2006-11-08T08:36:00.000+01:00

Ne enega. Tegale!

G.A. je vstal z levo nogo.
Jaz sem bila pa čist u redu! ;-)
Peljala sem GoYo ne sprehod in za začetek stopila v pasji drek na PLOČNIKU! Ne tisti, ki se je posral, tisti, ki je drek tam pustil, naj gre nekam. Z žvrkljajočim zvokom, ki ga je za sabo puščal moj čevelj, katerega se je drek z vso navezanostjo oprijel, sem se odpravila nasproti naslednjemu hudodelstvu. Ja, ja lepo jutro, pa rosa pa hribi in bla bla bla, kaj mi to pomaga, ko zagledam svoje ljubljeno kosmato bitje, kako se srečno valja po njivi polni gnoja. Grrrr, ubila jo bom! Zadavla jo bom! Ne bom je nikoli več pobožala....! Potem pa priteče k meni in me tako sreeečno in miiiilo pogleda...
Kaj naj? Pozabim na vse grožnje in začnem razmišljati, zakaj ravno meni drek smrdi? Verjetno z mano nekaj ni v redu. Travme iz otroštva? Moram vprašat mami na koliko ur so me previjali, :-D.

Finance

2006-11-07T23:11:00.000+01:00

Pa poglejmo, kakšna manipulacija se skriva v krasni, zaželjeni besedi FINANCE...

FINance
FINancE
KONEC
END
ENDE
KRAJ
KONJEC
VEGE
BASTA
Če kdo še bolj obvlada finance in tuje jezike, lahko svobodno pomaga k popolnosti tegale posta. Hočem reči, ko pomisliš na finance, si že v naprej zapisan koncu.

Inštalaterji

2006-11-05T23:54:00.000+01:00

Še dobro, da se vse življenje učimo. Jaz od včeraj spet nekaj novega vem. Končno razumem, zakaj se tisti, ki nekaj montirajo imenujejo inŠTALAterji. To so ljudje, ki so zelo iskani - zato so IN. IN so tudi zato, ker štalo običajno delajo V (znotraj) prostoru. Ko končno pridejo V hišo, iz nje nastane ŠTALA. Vrtajo, štemajo, rušjo - skratka delajo štalo. Eni večjo, drugi manjšo, a vendar, štali se ne da pobegniti. TERJI pa je okrajšava za terjer. To je pasma psa. Ta končnica nam da vedeti, da te na koncu oskubijo kot psa.
Temu se nikakor ne da izogniti. Mi imamo teh inštalaterjev toliko, da jih bomo preimenovali v eno večjo pasmo.
V INŠTALADOGE.

Pe - tek

2006-11-03T09:20:00.000+01:00

Redko pišem blog zjutraj. Če je to redko, moram imeti zares pravi razlog, da sem prijela v roke tipke. Ker vam želim povedati, da bom imela danes en prav fin, krasen, izjemen dan. Družbo mi delajo Mujo, Selim, Hasan, Sanel, Meho in Kemo. Prav prijetni fantje, ki z veseljem pridejo k naši hiši in so popolnoma nemoteči. Glasba - ritmično vrtenje mešalca. Sliši se kot slonov prebavni sistem, ali pa, kot bi se velikan pripravljal, da prdne. Okoli hiše plapolajo zrna stiropora, zato si v tem hladnem jutru zlahka predstavljam, da pada sneg. Veliko razlogov za krasen dan, se vam ne zdi?

Čuj! Si ti ču, da ma klapa koncert?

2006-11-03T00:19:00.000+01:00

Klapa ima javno vajo v kavarni v Kamniku. Kdaj že? Aja, v nedeljo 19. 11. ob 19.30. Pa pohiti in si rezerviraj mizo, ker bodo kmalu samo še stojišča! Če zamudiš, pa pridi na Srečanje klap 25. 11. ob 20h. Karte se bodo prodajale od 13. 11 dalje. V opomin - lani so bile karte razprodane, preden so obesili 'čezcestni' transparent. Potem je bilo veliko hude krvi. Najbolje, da se kar postavite v vrsto. Najbolj elegantna pot do kart pa je sledeča: sponzorirajte koncert z najmanj 50.000 in dobite dve karti ZASTONJ!

Kar pa se tiče naše hiške - okna so, vrata tudi (po tretjem poskusu in še ne brezhibna). Glitzi krpic je še prek dovolj za morebitne nove člane fitnessa. G.A. je po povratku prevzel vlogo strogega gospodarja in me razbremenil, da se počutim skoraj samo kot čistilka. In vsi, ki nestrpno čakate, da bom začela delati - to se je zgodilo danes. Končno spet počnem nekaj, kjer se počutim suvereno.

Utrinki trenutka

2006-10-31T23:54:00.000+01:00

Kaj je to optimizem?
Ko potiho rečeš otroku, ki neumorno naglas posluša MP3, naj da bolj potiho.

Tole je scena, ki nam gre že vsem na kozlanje. Ampak danes zjutraj sta bila pri nas dedi in babi. Dedi ima astmo in ga pri nas ni ubilo. Torej, nam gre zelo dobro od rok, tole s sesalcem.

Pucanja in živciranja imamo čez glavo, zato smo se odpravili na Dolenjsko, obiskat žive.

Zvita lisička nam jo je pobrisala pred nosom.

Bili smo povabljeni na vožnjo za Lado. Žal šofer še ni bil polnoleten in smo odklonili. Pa tudi s travo ima težave. :-)

Itak nisem hotla z vami in tud slikala se ne bom. A, da bi priznala da se imam fino? Se raje primem za električnega pastirja!

Kaj mi težiš. Splašila boš mojo miš!

Levo zgoraj se je skrila krava! Kako se zakamufliraš, se je naučila v ameriških filmih.

Bela omela. Božični blagoslov. Tale je moja. Šla bom rabutat, ker želim, da krasi naš novi vhod.

Kaj gledaš kot tele v nova vrata?

Ja saj, vrata imamo res nova in najlepša daleč naokoli in okoli. Jih bodo pa v četrtek že drugič odmontirali. Zakaj? Ker se jim strašno mudi in bodo zato tri dni dlje pri nas. Prvič horizontalno postrani, drugič vertikalno zvita, tretjič bom nekomu odtrgala glavo!

Oh, odkrila je najdražji pasji parfum . ČLOVEŠKO GNOJNICO! Zato ni šla do Pariza, le do Rogačic. Predstavljala sem si, kako bomo bruhali po avtu. G.A. bi moral vrečko namontirati na volan. Težko vidim, kako bruha, drži volan in gleda na cesto...

Evo ti parfuma! Zdaj boš videla, kako diši šampon!

Malo slaba fotka. Če dobro pogledate, sredi okna visi štrik. To sceno najdete na nekem dolenjskem pokopališču. Če koga prime, lahko uporabi pripomoček kar na britofu. Nič ni pisalo, če je kavcija.

In tako smo preživeli en prav lep dan. Paše.

zastonj fitness ll.

2006-10-31T23:48:00.000+01:00

Novi člana zastonj fitnessa sta M. (če ste opazili otvoritveni čalni smo bili M., M&M in moja malenkost. Naslednji večer se je pridružila še M. (M je moja srečna črka. Dobro, da se pišem M. - ker sem verjetno samo zato srečna ;-)). No in včeraj po lagodnem povratku s Prage, se je v ta kruti svet vrnil G.A. Nemudoma je začutil potrebo po razgibavanju in postal član našega kluba. Ni čisto brez M-jev. Mu je pa glitzi krpica delala malo težav. Gotovo mu je bila pretežka. :-)

On

2006-10-30T00:08:00.000+01:00

Spet se bova srečala.
Zadnje čase so najini zmenki tako pogosti, morda celo preveč.
Ko odhajam na zmenek z njim, sem vsa nestrpna.
Čutim ga v nosu - žgečka me.
Stiska me v grlu.
Imam suha usta. Niti kaplje sline ne motem sproducirati. Potim se.
V glavi imam samo njega.
Pivo, ki sem ga spila prej, me prav nič ne opogumlja.
Želodec imam težak, ne morem jesti.
Tresejo se mi roke. Bolijo me kolena. Vse telo je tako napeto.
Vem, da je prav vse to kar počnem, pa kljub vsemu - zdi se mi da zamujam.
Ko bi se le znala izogniti vsemu temu. Korak je težak, a kljub vsemu hodim naprej.
On pa vedno pride prezgodaj in kar čaka. Nikamor ne odide. Nikoli se ne naveliča.
Komaj čaka, da pridem. Hrepeni po meni. In z mano, prekleto, ni nič drugače. Ko ga zagledam, mislim, da me bo razneslo od strasti, da se ga dotaknem.
Ko se mu približijem, se mi začnejo solziti oči.
Ne! Mislil bo, da jokam zaradi njega! Tega si ne smem dopustiti! Če ne bom dala solzam proste poti, bom kihnila in smrkelj se mi bo obesil do konca brade. V kaj naj se potem obrišem? Robca nimam.
Še enkrat pomislim, ali imam vse kar potrebujem?
Glitzi krpico?
Strgano rjuho?
Čistila?
Sesalec?
Vedro?
Vse imam, nič, razen robca mi ne manjka.
Počasi bom temu naredila konec.
Nihče me ne bo tako spravljal iz tira.
Še najmanj pa On! Ta prekleti, zajebani PRAH!

Zastonj fitness

2006-10-29T00:38:00.000+02:00

Od danes naprej pri nas nudimo zastonj fitness. Uteži so glitzi krpica, vileda in strgane rjuhe. Proti vonjem, ki jih izločamo ob hudem naporu pa vse vrste špric, kot npr. steleks, ajax, arf, cet... Izvajamo razne krožne gibe, počepe, tekanje po stopnicah, vaje za krepitev jezičnih mišic... Dovoljeni so neartikulirani glasovi in verbalne motivacijske igre, zaradi katerih gredo nekateri k spovedi, a nedvomno popestrijo akcijo in nas spravljajo v smeh. Dobra volja ni obvezna, ker jo nudimo kot dodatek k naporu. Otvoritve smo se udeležili: otroci, M., M&M in seveda moja malenkost. Z M. sva bili hvaležni za moško udeležbo. Ugotovili sva (spet), da bi bilo brez moških izjemno težko ali nemogoče. Znebili smo se nekaj ton šodra, več tonj manjših prašnih delcev, ostalo pa jih je še dovolj ob morebitni udeležbi novih članic in članov. Nekaj pa mora obvezno ostati tudi za G.A., ki se vrne s Prage v ponedeljek. (Mimogrede - moški pevski zbor Lira, si je tam prislužil srebrno nagrado.)

Tole so naša nova vhodna vrata, ki sem jih tako težko čakala! Dela še zdaleč niso končana, a kljub temu - nekaj je videti. Samo poglejte si štalo naokrog.

M. & M.

Hvala! M., M&M ter otrokom. Vsi so bili izjemno aktivni, nič niso počivali.

Nivoji

2006-10-27T20:24:00.000+02:00

NO, danes je štartal nov projekt - pasasti temelj. Ne, nima nič skupnega s pasastim herpesom, ker pasasti temelj gnije in boli samo v denarnici. Herpes pasus pa ne ubije tako zahrbtno, ampak direkt. Šodra imamo po celi bajti več kot zunaj, moja miška trenira vožnjo po makadamu in se vsake toliko do konca zabremza. Bojim se, da bo zaribala. Še dobro, da nimam več tiste predpotopne s kroglico, ki je je bilo treba z žajfnco umivat. Kljub temu, da je miza že 100x pobrisana in posesana, da so uporabljeni vsi enkratni pripomočki z reklam, je povsod šoder, prah in bajta polna tipov. No, s temi imam v glavnem srečo. Edino električar je danes prišel tako nabasan, da se je guncal za pol metra naprej in nazaj, v pri miru stoječem stanju. (Že drugič - in sem ga spet vrgla ven).
Ok. Pasasti temelj. Vedno kadar se začnejo dela (gradbena dela) se predvidi probleme v katere lahko zabredeš. Lahko, se sicer zgodi, da teh problemov ne bo, ampak je bolj malo verjetno, bolj verjetno je, da se bo pojavil kašen nepredviden! In pride en mojster in pride delovodja in pride moja osebna arhitektka, ki je veliko več kot to, jaz jih poslušam in ne razumem nič. M. ima eno čudovito lastnost, da mi zna vse razložiti tako, da potem razumem in vedno se potrudi. OK. Zmenimo se, do kam bodo stebri, kje se bo sprehajala ograja, kje se ne bo sprehajala, kje se bo not hodilo, pomerimo, potegnemo vrvico... Dokler je tukaj M. sem mirna, vem, da bo vse kot je treba. Ampak potem odide in odide tudi šef, ostane delovodja in še ene pet drugih stricev.
Čez nekaj časa me pokličejo in rečejo, naj se zdaj odločim kako hočem met nivoje. Halo? Kaj hočejo od mene? V mojem svetu se odločiš za nivoje v sedmem razredu, vem, da morje niha gor in dol in da je to v povezavi z luno, ampak moje dvorišče je ves čas enako. Obstaja tudi nivo komunikacije - ampak kaj ima to opraviti z mojo ograjo? Kar gledamo se. Tip drži v roki šop papirjev, načrtov, vse je pregovoril pred pol ure. Nivo potrpljenja mi počasi pada, nivo občutka, da nekdo, ki je dobil milijon od mene hoče, da prevzamem odgovornost za nekaj o čemer nimam pojma... Pojasnim mu, da naj malo pogleda na papir, pokliče šefa, ki naj bi to vedel in grem. Grem od doma, od kaosa, zmedena, s čudnim občutkom v želodcu, da mogoče nekaj ne bo v redu. Predstavljam si, kako bomo morali z avtom preskočiti nekaj, kar je lahko previsoko, ali pa nam bo našo lepo ograjo dvignilo nekam u...., ko jo bomo odpirali, lahko pa da se bomo pogreznili v kakšno luknjo - tega smo pa itak že navajeni. Saj smo se potem vse zmenili. M. je prišla nazaj, zadevo uredila, zdaj je temelj na svojem mestu, šina je not... Skratka manjkajo le še štirje stebri.
Nekončno pogrešam G.A., da bi se lahko malo pregovarjala in na koncu naredila nekaj skupaj. Odgovornosti se porazdelijo, pridobiva nekaj, kar je obema všeč. Manjka mi, ker se zdajle ne morem z njim veseliti. In tako bo še do ponedeljka.

Najina jutra

2006-10-27T17:04:00.000+02:00

GoYa ta teden živi v Tunjicah, v pasji šoli, ker ne želimo, da se ji kaj zgodi. Pri tako odprti hiši, bi zlahka šla na kakšen samostojen pohod. Zame to pomeni, da grem zjutraj in zvečer tja. Odpraviva se na dolge sprehode po samotnih travnikih in opazujeva kako se prebuja dan,

kako sonce preganja meglice in se vriva skozi jesenske barve v nov dan.

'Daj no, malo hitreje hodi, ves čas te moram čakati!'

Vsa srečna, da ima družbo teka naokoli in se veseli vsake rosne kapljice posebej.

Med zemljo in nebom...

Tudi pajčevine so se naužile rose in zdaj potrpežljivo čakajo prvih žarkov, da jih osušijo...

'A bom šla kmalu domov? Pogrešam vas!'

Kam neki vodijo vse te čudovite poti?

o joj

2006-10-26T12:02:00.000+02:00

Takle nam delajo. Če bi G.A. bil doma, bi jim že pokazal! Tole je bila še pred 10 minutami naša lepa dnevna soba...

Prvo okno

2006-10-25T22:16:00.000+02:00

...in še zdaleč ne zadnje, ker jih imamo 30!

Naši sosedje

2006-10-25T13:15:00.000+02:00

Ko smo se pred dvanajstimi leti preselili v vilo Čira-Čara, sva se z G.A. odločila, da bova naredila vse, da se bova dobro počutila in da se bova dobro razumela z najinimi novimi sosedi. Zavedam se, da so tudi oni potrebovali veliko tolerance do nas. Štirje otroci, midva radoživa, dostikrat se pri nas poje in igra globoko v noč... Ves čas lepo shajamo. Je pa res, da smo si zelo različni. Z enimi imamo nekaj skupnega, lahko debatiramo, z drugimi smo na prijazen 'dober dan', z enim morava biti malo bolj potrpežljiva... drugi je spet ustrežljiv in vedno na razpolago... Skratka pisan svet, pisanih ljudi, ki tvorimo skupnost v kateri nam je prijetno. Vsi smo tolerantni in prijazni, govorimo jezik, ki zbližuje in ne tistega, ki ruši.

Danes pa je en mladenič Primož, pripeljal ploščice. Ker je cesta proti Merkatorju zaprta, se veliko ljudi vozi skozi našo ulico. Ta mladenič je seveda ulico zaparkiral, da se ni bilo možno peljati mimo. Sosed, ki se je vračal domov, je potrobil, češ naj se umakne. On pa mu je pokazal (groza, me je kar sram napisati) sredinca. Takoj sem odreagirala in mu rekla, naj pazi kako se obnaša, da to ni naš način in naj umakne avto. A je bilo žal prepozno. Sosed je bil vidno prizadet, zjezil se je čez meje, ki jih nisem pričakovala... Ne bom opisovala podrobnosti, bile so prehude.

Zadeva se je končala, kot se pač je. Delavci, ki montirajo okna, so samo strmeli, fant, ki je dostavljal, mi je še grozil, da bo razbil vse ploščice...
Poklicala sem njegovega šefa, opravičit sem se šla k sosedu za nekaj, česar nisem storila in tudi nikoli ne bi. V meni pa ostaja beden občutek, zagrenjeno veselje ob pridobitvi novih oken. Kot, da se je nekdo usral na vse skupaj. Bilo me je sram, bilo me je strah, jokala sem... Kako popraviti nekaj, kar je naredil nekdo drug? Nemogoče.

Okna

2006-10-24T23:27:00.000+02:00

Jutri so na vrsti okna! Škoda, ker vas veliko ve kakšna bodo. Sicer bi lahko razpisala nagradno vprašanje. Saj bodo vijolična pasala na našo hiško, a ne da? :-D

Prihajam iz Nove Gorice, kjer sva z G.A. imela eno najinih najljubših predavanj. Prav luštno sva se imela. Ko sva se vračala, sva si zadaj v avtu pogrnila dekco in imela piknik. Lahko nama zavidate, ker imava tak avto, da lahko v njem uprizarjaš piknike. Še posebej, ker sva bila brez zadnjih petih sedežev. Še plesala bi lahko. (Mami spet pretiravaš....:-))

Jasno je, da že ves dan vzporedno praznujem RD in prav fino se mi zdi, da sem vztrajala tudi v trenutkih, ko me prav nič ni mikalo pisati, v trenutkih, ko so tiste svetle pikice zginevale nekam v daljavo, v trenutkih, ko sem prav bedne izkušnje pretverjala v humor. Prav ta humor mi pomaga preživeti. In prav nič si ne želim pasti v nobeno luknjo več. Prijatelj je rekel, da sem prav zabavna, ker si vedno kaj novega izmislim... No, kot vidite imam zares bujno domišljijo.
Bomo videli, do kam bo segel moj humor jutri, ko bodo dokončno razusuli našo ubogo hišico. Žal mi je, da nimamo čokoladnih oken, ker bi lahko naredili žur za vse kamniške vrtce. Tako bomo le obilno napolnili smetiščno jamo.

Hobit's smile, VSE NAJBOLJŠE!

2006-10-24T13:05:00.000+02:00

Ja, danes Hobit's smile praznuje svoj prvi rojstni dan.

Želim mu, da bi njegova kreatorka imela veliko ustvarjalnih navdihov in to tiste vrste, ki zabavajo ljudi. Trenutno je v zmrznjenem stanju in čaka, da se ustvarijo pogoji, ki so ta hip idealni! (Za pisanje ;-))
Sicer pa - blog pišem, da lažje preživim. Zato se pri meni najde toliko različnih tem. Vse razen poli - tike. (To je - kadar ima salama poli 'tike':-D)

Hobit's smile ostaja, vesela sem vsakega, ki pokuka na mojo stran, vesela komentarjev... Morda le to, tisti, ki me komentirate na e-mailu, opogumite se... Prostora za komentarje je dovolj.

Kar mi polepša življenje

2006-10-22T22:38:00.000+02:00

E: "Mami, a veš, kaj ti ne veš?"
Jaz: "Ne vem."
E: "Saj veš, nič ne veš." Si ravnokar rekla.

To so trenutki, ko se neskončnokrat zahvalim za otroke. Kar nankrat res nič ne vem in vse, kar ne vem, je v trenutku nepomembno!
Rada imam življenje.

azjapŠ

2006-10-22T00:52:00.000+02:00

Danes je bil pa res dan. Ubadali smo se s policami. Ja - okenske za zunaj, za noter...za ne vem kam in najraje bi jih poslala nekam..., ker so drage in ... grrr...ker seveda to ni bilo nikamor vkalkulirano, kot še mnogo drugih reči ne. Potem je prišel R. in rešil problem, pomagal...Ste se že kdaj počutili, kot, da ste objeli svet? Ta občutek privoščim vsakemu. Prišepnem vam le, da ga pričarajo prijatelji.
Mojstri pa so štemali, razsuvali in iz naše uboge hiške delali še večjo razvalino. V enem trenutku sem iz obupa rekla mojstru: "Glej kaj mi delate, tega ne bom zdržala!" On pa me je tako lepo potolažil. "Naredo ti bom nazaj lepo", je rekel. Imava krasne ljudi, ki nama delajo. Glede tega imava res srečo. Pridne in delavne in nič se ne pritožujejo nad mano, vsaj za enkrat ne ;-)
Zvečer sta prišla M. in M. lotili smo se 'špajze', ki jo je G.A. skozi poletje ustvaril. Iz nje smo naredili ozjapš. To pomeni, da smo jo razuli, postavili na glavo, da bodo lahko zamenjali okna. Makarone, sladkor, pasjo hrano, olje ... imamo sedaj navlečeno po vseh kotih, kot včasih. Slikce trenutnega stanja še nimam, ker nisem imela moči, da bi ovekovečila to katastrofo. Gor me drži samo še to - da VERJAMEM bo nekoč lepo. Izgleda pa brezupno.

01.11

2006-10-21T01:19:00.000+02:00

Toliko kaže ura na mojem štedilniku. Spim skorajda nič in zlahka bi vstopila v Guinessovo buklo. Zlahka, če ne bi stežka prenesla, da bi kdo čepel zraven mene in me opazoval. Torej, je veliko več možnosti, da bom nekoč spet nasedla in pobrala kakega klošarja z jarka, kot pa, da bi prišla na kakšno velepomembno točko.
Prihajam s štiridesetletnice moje setrične. Pomislim: 'Madonca, smo že dali skoz'... in v istem hipu lahko vidim, kako smo se igrali in počeli lumparije skupaj. Nekaterim smo se danes nasmejali - nekaterih ne bomo nikoli več izgovorili, a jih bomo vedno nosili s sabo. Postale so skrivnosti, ki to niso.
Lep večer, ki pa me je prestavil veliko let nazaj. Ko je bil še stric, ki se ga spominjam kot, da bi ga nazadnje videla pred trenutkom. Še vedno lahko slišim njegov glas. Še vedno lahko slišim njegov smeh. Še vedno slišim, kako je priganjal, ko je hotel domov. Domov pa je hotel tisti hip, ko je vstopil. Vedno, brez izjeme. Ti spomini me pripeljejo do mojega očija - brata, do mojih doživljanj mladosti, časa, ki je minil, kot bi mignil. Pa tako močno sem si želela odrasti in danes tudi ne bi želela biti več otrok, čeprav se mi ni godilo nič hudega.
Želim si, da ne bi živela prehitro, da bi spomini ostajali zapisani, da se bom nekoč, čez recimo dvajset let, lahko spominjala tega obdobja. Vem, da bom takrat nanj gledala z drugačnimi očmi. Radovedna sem, kakšen pogled bo to.

Delaj se

2006-10-20T00:21:00.000+02:00

Danes smo po dolgem času z M. in P. imeli prijeten večer ob pivu. M. je imela ustvarjalen navdih besednih iger. Ena od teh, ki mi je bila najbolj všeč je:

'Dajva se delat, da nič ne delava.'

Takoj jutri se bom začela delat! Oh, komaj čakam! :-) A (se) gre še kdo z mano delat?

Streha je !!!!

2006-10-17T22:39:00.000+02:00

Že sosed je v komentarju najvil, da imamo zares lepo streho.
Vsled neljubih pripetljajev, nisem mogla prej objaviti veselga dogodka.
Tisti dan, ko so mojstri zaključevali svoje delo, sam jih želela v zahvalo peljati na malico, a sem dopoldan preživela na urgenci.
Ne glede na to, da me je res grabila panika, da bo dež, da nam ne bo uspelo, so se mojstri zelo izkazali! Kapo dol! Lahko jih z mirnim srcem priporočim komurkoli.

Več fotgrafij - tukaj

Zelo estetsko rešen problem. Še posebej, če si predstavljate, da smo ga opazili šele med potekom del. Streha je v slemenu širša za vač kot pol metra...

Zdaj imamo streho s šiltom :-)!

Če bi bila egoistična, bi rekla naj dežuje, vendar vem, da sedaj nekoga drugega skrbi, da mu ne bo uspelo... Zato naj vreme služi!

Hvala T. Mogoče sem se ti zdela naporna. A vem, da je bilo naporno že samo dejstvo, da se poznamo. Kakorkoli že, zmagali smo. Zdaj sledi samo še prijeten večer!

Jašek

2006-10-16T18:20:00.000+02:00

To je kraj včerajšnjega dogodka. Danes po obisku urgence, je izkupiček zvin noge in rame. Poklicala sem policijo, vendar je jašek trenutno še vedno nezaščiten. GoYa je dobro.

Na sprehod - NIKOLI več brez mobitela

2006-10-15T23:15:00.000+02:00

Slike niso s tega sprehoda. Objavljam jih zato, da boste videli, da moj pes ni tako majhen.

Goyo sedaj, ko nimamo ograje sprehajamo zelo pogosto. Najmanj 3x na dan. Zadnji sprehod vedno opravimo preden gremo spat, torej zelo pozno zvečer.
Todi danes sva odšli na takšen sprehod. Ker mojega psa ne učim kakati po asfaltu ali pločniku, greva vedno na polje. Danes sva se igrali, nič hudega sluteč na polju ob Jenkovi ulici. Malo pred ulico Vilka Rožiča pa mi je zmanjkalo tal po nogami. Uspela sem se ujeti s komlci in se zvleči iz luknje. GoYa se je očitno zbala zame in mi je pritekla na pomoč. V trenutku, ko sem zlezla z luknje je GoYa izginila v globini. Postala sem panična, ker je bila tema, ko pa sem pomolila glavo v odprtino sem slišala le šumenje vode. Prepričana, da mi je psa nekam 'odneslo' sem stekla k najbližjim znancem po pomoč. Jasno, da sem bila brez GSM-ja. Na sprehode ga skoraj nikoli ne jemljem s sabo, ker jih imam tudi za lastno sprostitev. Od znancev sem poklicala G.A. in hvala Bogu, da je K. mislil na mesto mene in mi ponudil dve bateriji. Svetloba je nedvomno pregnala mojo paniko, saj sem kar naenkrat lahko videla obliko in vsebino jame. (Ja, ni bila luknja, bila je jama. Sredi naselja, popolnoma nezaščitena). In zagledala sem tudi - mojo GoYo! Živo!!!! Bila je popolnoma prestrašena, stiskala se je k steni, ni se premaknila, ni niti pisnila. Med tem se je pripeljal G.A., ki je zlezel po nekih železnih 'prečkah' v jamo in s skupnimi močmi sva pestrašeno ubožico spravila ven. Jutri bom šla vse to poslikat in vam bom pokazala. Tisti, ki stanujete tam blizu - čuvajte svoje otroke. Jama je globoka čez dva metra, v njej pa je ogromna kovinska cev z nekim 'volanom' na vrhu. Otrok bi se tam zlahka ubil in zlepa ga ne bi našli.
Zdaj, ko me počasi zapušča panika in šok, me boli gleženj in desna rama. Upam, da bo vse dobro. GoYa pa leži nepremično in si komaj upa dihati. Rada bi pogledala človeku, ki je pustil nezavarovan prostor v oči. Verjetno se mu je v petek mudilo domov.

DEPRA

2006-10-15T00:37:00.000+02:00

D = destructiveness
E = emotional bad feelings
P = panic
R = rational
A = aggressive

= Domači izraz za depresijo. Saj veste, to so dnevi, ko vse rušimo, ko nikogar nočemo videti, kaj šele, da bi s kom spregovorili, ko nas grabi panika, da bo šlo vse po zlu, ko težko razmišljamo racionalno in kar je najlepše, zadovoljni bi bili, če bi imeli v nočni omarici pištolo.
Vedno si lahko samo želimo, da so vsa takšna stanja samo prehodnega značaja....

Si blogs evening

2006-10-15T00:21:00.000+02:00

S Klemnom in z Domnom, smo se odpravili na Si blogs party, kjer so podeljevali različna naj... priznanja. (Vrta se je skril v mišjo luknjo, verjetno vsled depresivnega dne, ki je bil danes značilen za tehtnice, zato se mu je sočutno pridružil tudi G.A.)
Največ šans, da dobiš kakšno priznanje je, da objaviš čim večkrat, najbolje na dan - golo bitje ženskega spola. To mi je dalo misliti - našim fantom zares nekaj temeljnega manjka. No, za takšne objave bodo poskrbeli drugi, jaz pa po starem dalje.
Klemense bo absolutno potrudil in napisal kaj več, pokazal vam bo tudi slikce. Jaz sem fotko pustila doma - kje pa se upam postaviti vštric s Klemnom, ki je naredil, mislim da čez 200 fotk. Imeli smo lepo druženje, zabaven in simpatičen večer in mimogrede - tam sem bila edini starš in edina mama (baje). Nekoč bo nekje objavljena tudi skupinska fotka, ki je nastajala dolgo, na zelo komičen način. Fotograf si je želel, da bi bili celih 13 sekund pri miru. Smo se trudili, migali smo samo z ustnicami....:-D

Vrta tebi pa VSE NAJBOLJŠE! Saj je danes tisti veseli dan, mar ne? Upam, da se nisi hotel izogniti rundi ;-)....

Pri nas dogaja

2006-10-12T10:25:00.000+02:00

Več v galeriji

Zidar je prišel točno tisti dan in tisto uro, kot je rekel in začel postavljati oder. Prišel je nasmejan.

G.A. je za svoj rojstni dan vzel v roke 'fleksarco' in dokazal da je mojster v rokovanju s tem orodjem. Balkonska ograja je padla!

Lepo, a ne? Kot za Novo leto.... G.A. je uporabil vso zaščitno opremo, vključno z očali. Oči se mu že itak dovolj iskrijo :-)

Vsak dan bolj žalostno izgleda tale naša Čira-Čara. Pri sosedih pa imajo iz trenutka v trenutek

LEPŠE!

G.A.

2006-10-11T09:18:00.000+02:00

Oseba, ki mi je najbližje, ki mi največ pomeni in, ki me vsled tega, tudi največkrat razjezi, ima danes rojstni dan!!!

Kaj naj ti zaželim? (da me ne bo ogrožalo;-). Recimo želja po boljši partnerki odpade, ker se samo jaz lahko še mal poboljšam;-).

Želim ti, da bi se imel fajn, da bi zares znal uživati v svojih odločitvah. Da bi videl, da ni pametno meriti časa enega dneva, ker ne vemo koliko dni imamo še pred seboj. Da bi kmalu imel lepo hiško. Da bi največ delal stvari, v katerih uživaš in da bi še naprej užival z nami. Ja, tudi mir ti bomo dali - kdaj pa kdaj ;-D

P.S.
Joj, kok me mika, da bi še nekaj napisala... Pa ne smem, je preveč 'pocukrano' a ne?

Attention

2006-10-09T14:33:00.000+02:00

Iz vile Čira-Čara so nasilno izselili nekaj milijonov pajkov in pajkic. Ko jih boste srečali, jih usmerite v nove bloke spodaj pod cesto ;-). Prosim ne storite jim žalega, ker je nekaj njihovih sorodnikov še na stari lokaciji! :-)

Streha nadaljevanje

2006-10-08T00:54:00.000+02:00

Čisto zares se dogaja! Začetek - galerija.

Ni kaj. Mojstri so se izkazali. Res se ne da verjeti, da tako veliko lahko naredijo v dveh dneh. Kar ne morem verjeti, da sva se z G.A. zares opogumila in ne morem verjeti, da bomo čisto zares imeli novo streho, okna, fasado, vrt... Veliko stresov naju še čaka. Samo prosim kozmos, da bova tole speljala do konca. Kako - mi ni več popolnoma jasno.

Rabim pomoč

2006-10-07T13:00:00.000+02:00

Jutri gremo na Dunaj, ker ima naša oma 70 let. Rabim nekoga, ki bi bil pripravljen skrbeti za GoYo, ker je ne morem vzeti s sabo. Prijateljica, ki sicer skrbi zanjo, ima ves dan službo. GoYa rabi malo pozornosti in en zelo dolg sprehod (2 uri). Jaz odidem navsezgodaj in se vrnem pozno zvečer.
Hvala, hvala, hvala....

Jutri je bil danes in bo jutri :-)

2006-10-06T20:42:00.000+02:00

Stvar je takale:
Zjutraj, ko sem peljala otroke v šolo, so pred hišo stali štirje mojstri. Ne bom vam razlagala, kako so se v meni rušili zidovi in kako je veselje prodiralo skozi vsako celico mojega telesa. (Sem jih vprašala:'Dobro jutro, a ste prišli na obisk?')
Vem, da si veliko ljudi misli, da sem se bala, da jih ne bo. Pa ni res. Z G.A. se greva projekt ogromnih razsežnosti (za naju). Ni težko dobiti kredita, če imaš službo in kaj za ponudit (recimo hišo), tudi mojstrov ni težko dobiti, tudi zapraviti ni težko... Težko je speljati takšen projekt, biti ves čas odgovoren, sprejemati kompromise, se odrekati, kljub vsoti in sanjam... Prejle, ko sem stala na pdstrešju, me je čisto pretreslo. Pretreslo? Ja, šele danes, ko se je začelo dogajati, sem dojela, da zdaj pa gre zares, da z G.A. uresničujeva najine cilje, ne glede na karkoli. Dokler v hišo ni stopil en 'ta zaresni mojster' je bilo vse skupaj, kot ena igrica. In krovci so bili pač prvi. (Smola) Glede na to, da mi je bilo obljubljeno, da bo hiša 1. oktobra pod streho, so bili še kar zmerni. In tudi vedela sem, da bodo. Ko pa je v ponedeljek padal dež, sem začela verjeti, da bo padal za vedno, ko je v četrtek prišel centralar, brez osnovnega orodja, samo na kavo - se mi je že trgalo. Da vam ne govorim, da bi električar tudi moral priti v ponedeljek... Nobena, prav nobena stvar se do danes ni hotela speljati. Razen tistih, katerih sva se z G.A. lotila sama.
Ena stran hiše je odkrita, podeskana in zaščitena, jutri pride druga stran na vrsto, potem dimniki, nato pokrijemo in basta. Naslednji teden vhod in okna... Očitno se je začelo in hvala Bogu, da se je!

Slikce bodo, obljubim. Rabim malo več časa. Ampak zdajle grem na polovico najine nove podstrehe spit pivo. V dobri družbi:-)!

Jutri je preteklost

2006-10-05T22:02:00.000+02:00

Galerija

A vam povem kaj se bo zgodilo jutri? Ja? Kdo pa mislite da sem, da bi to lahko vedla? Jaz že nekaj časa vem, kaj bi se MORALO zgoditi jutri. Ampak ta jutri je skoraj že preteklost. Pravijo, da je preteklost zgodovina, prihodnost predaleč - živeti je treba za Ta trenutek... Jaz pa kličem v kozmos STREEEHHHHAAAAA ZDAAAAAJ!

A znam?

2006-10-05T13:50:00.000+02:00

No to je tisto s čemer se matram že en teden. Da vidimo, če ti je uspelo Klemen. Prejšnji petek smo šli z otročki v živalski vrt gledat in fotografirat male zverine.

Malenkosti

2006-10-05T11:25:00.000+02:00

Strah je malenkost, v primerjavi s pogumom.
Bolečina je malenkost, v primerjavi s trpljenjem.
Solza je malenkost, v primerjavi z žalostjo.
Skrb je malenkost, v primerjavi z odgovornostjo.
Nasmeh je malenkost, v primerjavi s srečo.
Iskrica v očeh, je malenkost v primerjavi z zvezdnim nebom.
Dotik je malenkost, v primerjavi z objemom.
Objem je malenkost v primerjavi z Ljubeznijo.

Ali pa:

Strah vzpodbuja pogum.
Bolečina rojeva trpljenje.
Solza izdaja intimnost žalosti.
Skrb narekuje odgovornost.
Nasmeh vzpodbuja srečo.
Iskrica v očeh je le en delček zvezdnega neba.
Iz dotika zraste objem,
in iz objema Ljubezen.

Brez ničesar ne moremo in ničemur se ne moremo izogniti. Vendar sem jaz še vedno tukaj samo za objeme. Danes me objema deževno jutro.

Mami

2006-10-04T09:13:00.000+02:00

Danes ima moja mami rojstni dan. Ko otroci zrastemo, ti rojstni dnevi postanejo čisto drugačni. Otroci se ukvarjamo s tem, s čim lahko razveselimo svoje starše, s čim naj jim pokažemo, da nam ogromno pomenijo. No, jaz prav gotovo sodim med tiste otroke, ki so veseli, da imajo starše, takšne kot so.
In mami... moja je prav gotovo nekaj posebnega. Naučila me je ogromno stvari. Mislim, da je bila pri nas ona tista, ki je vse pogledala skozi radost, znala je vzpodbujati, znala je zamižati na eno oko, kadar je presodila, da je tako bolje, vzela si je čas, živela je predvsem za nas (kar zanjo ni bilo najbolje) in še veliko bi lahko pisala... Verjetno ji vse te lastnosti ostajajo, ampak zdaj ne živimo več tako blizu in postajajo pomembnejše druge stvari.
Kar bi rada povedala je, da sem vesela, da imam mamo, da mi je velikokrat hudo, ko ne morem tleskniti s prsti in biti ob njej, sem pač v obdobju življenja, ki mi tega ne dopušča vsak trenutek, da se velikorat v življenju vprašam 'kako bi pa ona to rešila?', da se pogostokrat spomnim naših 'ženskih' pogovorov, ko smo še vse tri sedele doma in kljub temu, da sem bila 'ta mala', sem se počutila odraslo. Morda so bili ravno ti trenutki odločilni za povezanost med nama s sestro.
Pravzaprav se ne vidimo dostikrat, pa kljub vsemu čutim povezanost in bližino.
Mami! Vse najboljše! Rada bi, da veš, da mislim nate in veš... prišla te bom objeti... verjetno v trenutku, ko me boš najmanj pričakovala. Ne obupaj nad mano.

Vstal je od mrtvih

2006-10-03T11:06:00.000+02:00

Domen spet piše. Mi pa smo že pripravljali atentat nate... Vedno se reši zadnji hip. Jaz sem že ustanavlajala rubriko saj ni res, pa je...po kamniškem...

No, tokrat naj ti bo!

Grozno

2006-10-03T10:25:00.000+02:00

Takle mamo! Nemogoče delat!

Hecam se....

Pri nas lepo sonček sveti, jaz bom pa ves dan stala pod tušem in se bom delala kot da pada, pada, pada...dež...in lepega dne nam bodo mogoče začeli prekrivati hišo.... Mene bodo pa do takrat dežne kaplje že pomankale.

Žalostna

2006-10-03T00:11:00.000+02:00

Danes bi morala biti streha - pa je ni. Zakaj? Ker je FUUUUULLLL deževalo?!? No, kakorkoli že, žalostna sem, ker se stvari ne odvijajo, kot bi se morale. Prav zjokala sem se - G.A. je mnenja, da se mi bo do konca adaptacije verjetno odpeljalo. Upam, da se moti. Danes je res deževalo (od 6h do 8.30), 14 dni prej pa ne... Skušam se prepričati, da nas nihče ne nateguje. Bolj slabo mi gre od rok. Če me slučajno kdo sreča na cesti, naj nikar ne modruje. Zgodbic o mojstrih, ki se ne držijo rokov imam čez glavo. Vse kar potrebujem je objem. In zdajle, ko sem šla ven z Goyo, nisem srečala niti ene luže...

Lepo od začetka

2006-10-01T22:27:00.000+02:00

V soboto okoli enih zjutraj (ponoči) sem dobila nenajavljeni obisk. Trikrat je pozvonilo in glede na to, da me je bolj malo v hlačah, (odkar so vlomili in sem v pižami in bosa, pogumno lazila okoli hiše, pri -20 stopinjah ter bila odločena, da lumpom potrgam glave (najmanj)), sem šla prav previdno pokukat, kdo za vraga, poleg mene še ne spi.

Pred vrati pa so ležale tele sončnice in zeljnata glava. :-) Malo sem pokukala naokoli, da najdem prinašalca, okoli hiše me ni bi spravil nihče. Itak bi se na našem gradbišču gladko ubila. Zato sem se odločila za drugo strategijo in stala pred hišo, dokler se ni ugasnila luč. Ha, pa sta se privlekla iz črne teme - M. in M. Ni besed s katerimi bi opisala koliko mi je to pomenilo. Povem vam samo to - zelo toplo je imeti prijatelje, ki se trudijo za odnos. M. (M. poznam malo manj časa) je na vrhu lestvice. Hvala vama za to čudovito izkušnjo. Sončnic je okoli 30. Skoraj toliko kot sem stara :-)...
Potem sem se mučila s fotkami. Klemen je prepričan, da me je vse naučil, jaz pa sem prepričana, da se nisem vse naučila. No, to morava še razčistiti. Spat sem seveda tudi šla, za par uric. Potem pa: metle, cunje, praški, avtopralnica, sesalec, silikon..., da prekrijemo razpust celega tedna. ;-). Na štedilniku se je lepo penila goveja župca za G.A., ki je že prej, močno prehlajen, izrazil željo po njej.
Ko smo poklicali na letališče (prepričani, da letalo zamuja), je gospa rekla, da pride 10 min prej. Torej že čez 10 minut! Jaz pa sem se še mučila z maskaro, da bom ja lepa! Ko smo se peljali čez Podgorje, je ravnokar letelo pred nami. K sreči na Brniku stvari delujejo počasi, da smo se lahko postavili v vrsto za objeme.
Potem smo bili nekaj časa samo tiho in smo se gledali. Prav občudujem ženske, ki so jim takšni 'izleti' pogosta praksa.
Od takrat, do sedaj smo si uspeli že veliko povedati, celo skregali smo se že. Da ni preveč dolgčas. Danes smo bili na pikniku pri T. in B., ki nas je povabil na paint ball. Nisem se šla pobijat, ker nisem bila v formi, za takšen 'šport'. Jo pa kljub varnosti, lahko kar dobro skupiš, še posebej, če koga zanese užitek po zadetkih. To je doživela naša M. in mislim, da je nikoli več ne bo nihče pripavil, da stopi na bojišče. Tudi zato, ker ona juriša na bojnem polju, kjer je v vsakdanjem življenu mnogo uspešnejša.

P.S.
Na željo M. in M., ki jih v tem postu hvalim, sem napisala samo njune začetne črke. Druga oseba M. je vedno ženskega spola:-). Ja, tako je to, hvalo se težko prenese:-))):

Jutri bo streha

2006-10-01T21:02:00.000+02:00

Vsi smo na kupu, vse je skoraj pa starem. Jutri pa nam začnejo prekrivati streho :-)))!

Živalski vrt

2006-09-30T00:42:00.000+02:00

V čast času, ki ga posvečam otrokom smo šli v živalski vrt. Bila sem prijetno presenečena. Živalski vrt se razproszira doRožnika, zares se trudijo, da bi živalce dobile čim več prostora. Drugi razlog je bil, da dobim nekaj lepih fotk za mojo fotogalerijo. Danes si je Klemen vzel kar nekaj časa, da bi me kaj novega naučil pa me očitno ni ali pa nič ne dela. To bomo še razvozljali. Zato tokrat samo tale čudoviti beloglavi jastreb, ko bom pa ugotovila, kaj mi ne gre od rok pa še ostale slikce.
Drugače pa odštevam... jutri zvečer ne bom več sama :-)

Kdo pa sem jaz?

2006-09-28T22:32:00.000+02:00

Včeraj sem omenila, da bi imela nočno oddajo za nespečneže, luzerje in samomorilce. Danes se že ves dan sprašujem, kdo od teh treh sem jaz?
Odgovor je šokanten. Sem namreč vse troje.
Nespečnež sem že menda od rojstva. Nekoč, ko še nisem znala prav dobro računati (matematika mi baš nije najbolja strana), sem izračunala, da velja neko prepričanje, da moraš prespati vsaj tretjino svojega življenja. To dejstvo nikakor ne gre v koncept mojega bivanja na zemlji. Kar naprej jamramo, kako nimamo časa in potem ga trošimo za spanje. Ni logično. In, če nekaj ni logično, potem se je temu nujno treba izogniti.
Luzer - tako se dostikrat počutim. Zdajle se ne spomnim dobro kakšnega koristnega primera. Če se ga kdo, ki me dobro pozna, naj svobodno napiše. Recimo, kadar stojim v trgovini pred blagajno in razmišljam s katero bančno kartico naj plačam, da bo manj škode pa sem itak že povsod čez limit. Prodajalka drajsa kartice čez avtomat in izgleda kot na fitnesu, jaz pa mrzlično iščem rešitev, ob poslušanju globokih vzdihov v vrsti, ki se je nagnetla za mano. To dihanje spominja na tisto pri porodu.
Samomorilec - vsako noč, ko se uležem in gledam črno noč in ne zaspim...in še vedno ne zaspim, začnem razmišljati, da bi se morala ustreliti in bi potem lahko počivala. Ampak to baje ni v mojem stilu. Tega mnenja je moj najstarejši sin. Samomorilec sem tudi takrat, kadar mi kateri od mojih otrok kakšno tako spusti, da mi vzame sapo. Takrat se zmuznem v kopalnico, stopim pred ogledalo in si namerim kazalec v moje brihtne vijuge. Do danes sem vsa ta streljanja preživela. Bilo jih je veliko.

Sicer sem pa pravkar izračunala, da je samo še 36 ur do takrat, ko bom avto spet parkirala vzvratno na dvorišče. Vrne se namreč G.A. Vse bom naredila samo, da čimprej pride. Prav osamljena sem. Če bi od teh 36 ur prespala 16 ur, jih ostane samo še 20. Sitno. Pa jih ne bom. Zanalašč!

Kdo pa sploh še spi?

2006-09-27T23:24:00.000+02:00

Zdajle, ko bi bilo dobro svoje telo položit v horizontalo, sem se jaz zbudila. Ja, kaj naj počnem drugega, kot pišem, če sem pa brez sogovornika. Dnevi nočejo minevati, kar ponavljajo se, kljub temu, da je moj dan dnevu drugačen.
Vsak dan se zgodi toliko novega, toliko zanimivega, samo sobote ni od nikoder! Ko se bom prepričala, da je zares sobota, bom začela čakati eno drugo, novo soboto. Ali pa morda sredo, ali petek. Odvisno, kdaj se bo najavil kdo, ki se bo končno konkretno dotaknil naše Vile Čira - Čara.
Nekoč, ne tako dolgo nazaj, sem sanjarila o tem, da bi imela na kateri od radijskih postaj oddajo z naslovom 'Minute in metri za nespečneže, luzerje in samomorilce'. To bi z veseljem počela cele noči. Zamenjala bi vsakega, ki mora spiti na litre kave, da lahko vodi nočno oddajo. Ampak verjetno me nihče ne bi poslušal. Vsako noč peljem GoYo na sprehod in nikoli nikogar ne srečam. Vsi spijo. Kdo bi potem poslušal nekoga, ki noče prespati polovice svojega življenja?
O.K. Lahko noč. A bi mogoče kdo pivo?

Stari so 5 ur

2006-09-27T22:54:00.000+02:00

Bolj slabo se jih vidi, ampak mamice nočemo preveč vznemirjati, kljub temu, da je neskončno zaupljiva.

Imeti mladičke, je za otroke čudovita izkušnja. Dobra protiutež porodom, ki jih navadno gledajo po televiziji. Tam so skoraj vedno prikazani nerealno, kot nek masaker, ki je bolje, da se ga ne greš. Naša Etna je ves čas, ko je rojevala predla.

Res, prav vesela sem za to izkušnjo.

Joj! Imamo dojenčke!

2006-09-27T20:56:00.001+02:00

Že drugič sem mamica!

Danes ob 18h sem začela rojevati in imam že 6 dojenčkov. Če bi kdo rad majhnega, lepega, mucka, se lahko postavi v vrsto. Moji prvi dojenčki so vsi zelo lepi! Lahko si jih ogledate tukaj.

Blog - my (l)on(e)ly friend

2006-09-27T09:49:00.000+02:00

Zgodaj zjutraj je priletel sms, preko katerega sem zvedela, da danes začnem svoj delovni dan šele ob 12h. Kul. Spala bom do nezavessti. Otroke je seveda treba peljati v šolo. Moja odločitev o nadaljnem spanju je bila tako čvrsta, da sem se oblekla kar čez pižamo (tega nikar ne govorte okoli, itak me bodo enkrat ustavl policaji, ko se furam pozimi in poleti v copatih brez nogavic, pižamnih hlačah, gor pa kr neki, da o moji čudoviti frizuri sploh ne govorimo!).

Potem pa se vrnem in me pričaka -

Tole!

Stisne me v prsih, pogledi v tej kosmati glavi pa se vrstijo popolnoma do sociale. Jasno je, da eden pritisne na gumb sočutja, drugi na občutke krivde, tretji na srce in že v absolutni opravi, obleka, superge... šibava proti Tunjicam. Sprva gre težko, potem me očara jutro, jesen, ki prihaja, na poti se nama je pridružila kopica ščenet s Podgorja... Tihota. Božanska tihota.
Fotka je žal ostala doma. Danes bi bilo kaj za poslikati.